Izklesalo jo je zlasti novinarstvo
V Tržaškem knjižnem središču spet obujajo srečanja ob kavi, kakršna so prirejali v Tržaški knjigarni. Včerajšnja gostja je bila Agata Tomažič, ki je predstavila svoj knjižni prvenec, zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki, izdano pri založbi Goga.
TRST > “Naslov je potegavščina, saj v knjigi ne nastopa nobena frizerka,” je dejala Agata Tomažič, ki so jo slovenski bralci doslej poznali predvsem kot novinarko. Prav razlika med novinarstvom in književnostjo je bila eno od mnogih vprašanj moderatorke Nadie Roncelli. “Razlika je predvsem v času, ki ga imam na voljo, in v dolžini,” je dejala Tomažičeva, ki v Pogledih objavlja reportaže in intervjuje. “Časopisni članki so včasih kar dolgi, a vseeno moraš pri novinarskem delu hitro naklepati besede. Ni veliko časa za razmišljanje. S tem, kar napišeš, ponavadi nisi zadovoljen oziroma si le napol, tolažiš pa se, da bo že v redu, saj bodo v časopis naslednji dan itak zavijali solato.”
V Tržaškem knjižnem središču bodo jutranjo kavo s knjigo spet postregli prihodnjo sredo, ko bo gostja pesnica Patricija Dodič. Dan prej, v torek ob 17. uri, pa bosta Peter Kovačič Peršin in Boris Pahor govorila o knjigi Glas iz zaliva - pogovor z Borisom Pahorjem.
Knjiga s trinajstimi kratkimi zgodbami o nedoraslih otrocih, posesivnih mamah in tovrstnih likih je torej nastala v želji po nekoliko drugačnem pisanju. Avtorica je sicer priznala, da tudi v časopisnih reportažah neguješ slog in izbiraš izvirne načine upovedovanja, a pri novinarstvu si zavezan resnicoljubnosti. Zato zgodb ne moreš razviti in končati po svojem okusu. Toda popolna svoboda pri ustvarjanju tudi ni najboljša rešitev. Po prepričanju Tomažičeve je že dobro, da neke spone - ne glede na žanr - vendarle obstajajo, saj dajejo “občutek živosti”. Brez spon si izgubljen, pri čemer je citirala Janis Joplin, da je svoboda le druga beseda za primer, ko nimaš česa izgubiti.
Roncellijeva je pohvalila jezik v zbirki zgodb, češ da je zelo “slovenski”, brez nepotrebnih tujk. Ob tej pohvali je Tomažičeva priznala, da ni šlo za zavestno izbiro, ampak da ji je slovenjenje vsakega pojma očitno zlezlo pod kožo v letih, ko je na Delu prevajala agencijske vesti.
Pozneje je Tomažičeva prevedla tudi nekaj leposlovnih in esejističnih del, denimo znameniti Hesselov manifest Dvignite se! In čeprav so ji veliki pisatelji všeč - omenila je Michela Houellebecqa -, je včeraj priznala, da se je pisanja priučila predvsem z delom v uredništvu ob dobrih urednikih.
PETER VERČ