Izjemno bogata bera nagrad

Nagrado tantadruj za najboljšo uprizoritev v celoti je prejelo novogoriško gledališče za avtorski projekt V potu mojega obraza v režiji Sebastijana Horvata in dramaturgiji Milana Ramšaka Markovića. V nagrajeni uprizoritvi “skoraj povsem neverbalni zastavek občinstvu le tu in tam omogoči, da prestreže drobec stišanega pogovora, ter ga postavlja v vlogo dejavnega opazovalca, ki spremlja dogajanje, koreografsko, scenografsko in sicer gnano s fluidnim ritmom neprestane gradnje in razgradnje vselej novih kontekstov znotraj javne in zasebne sfere. /…/ Uprizoritev, ki jo odlikuje izrazito kolektivna igra - tako igralskega kot tehničnega ansambla -, si prizore vsakdanje rutine dovoli prikazovati v njihovi dolgotrajnosti, tudi suhoparnosti in banalnosti, obenem v odrsko tkivo vnaša prefinjeno humorno noto, ko denimo tehnološki razvoj označi z evolucijo čistilnih metod.” (Iz utemeljitve)

Avtorski projekt Sebastijana Horvata V potu mojega obraza je prejel tantadruja za najboljšo predstavo.

Foto: Peter Uhan

Nagrado tantadruj za igralski dosežek je prejela Anuša Kodelja za vlogo Anuše v avtorskih projektih 1979 in 1980 ter 1982, vsi v koprodukciji SNG Nova Gorica, GO! 2025 - Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica in Ustvarjalnega centra Krušče, 1980 pa tudi v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča. “Njena interpretacija odpira vprašanje sporazumevanja tudi takrat, ko govorimo različne jezike in se med seboj ne razumemo. Z izrazito osebno igralsko poetiko prepričljivo upodablja ranljivost, telesne omejitve in družbeno marginalizacijo, pri čemer njenega lika ne določa pomanjkanje, temveč dostojanstvo, humor, trma, nežnost in kompleksnost človeške, družinske ter družbene izkušnje. /…/ Anuša Kodelja s svojo popolno interpretacijo pokaže, kako poslušati, tudi ko ne slišimo, in kako biti slišan, tudi ko ne govorimo.” (Iz utemeljitve)

Anuša Kodelja

Foto: Guido Mencari

Po odmevnem sodelovanju SNG Nova Gorica na letošnjih celjskih Dnevih komedije in na kranjskem Tednu slovenske drame, na katerih so bile ustvarjalcem uprizoritev Usje se je dalu, Anhovo in 1973 podeljene številne nagrade, se je bogata bera še dopolnila.

Na Dnevih satire je Borut Petrović prejel nagrado Sabrija Biser za mladega igralca do 30 let v uprizoritvi Usje se je dalu. ”Ne glede na svoja mlada leta se je /…/ z več vlogami v komediji Usje se je dalu, ki se ukvarja s temami in fenomeni življenja ob slovensko-italijanski meji, izkazal kot vešč komedijant. Z vlogami vojaka JLA, obmejnega carinika in inšpektorice je suvereno ohranjal pozornost in naklonjenost občinstva ter pri tem uporabljal vsa komediografska sredstva, ki so mu jih te vloge ponujale.” (Iz utemeljitve)

Borut Petrović

Foto: Peter Uhan

Na letošnjem Borštnikovem srečanju pa je novogoriško gledališče prejelo rekordno število nagrad v svoji zgodovini.

Tomi Janežič je prejel nagrado za celosten dramaturški koncept za uprizoritvi 1973 v produkciji SNG Nova Gorica in 1974 v produkciji SMG, obe v koprodukciji z GO! 2025 - Evropsko prestolnico kulture, Nova Gorica. Strokovna žirija je poudarila, da v uprizoritvah “skozi potovanje v času vzpostavi izjemno kompleksen in trden dramaturški ustroj, v katerem se intimne usode protagonistov organsko prepletajo z družbenopolitično stvarnostjo obravnavanega obdobja. /…/ V večplastnem prepletu osebnega in kolektivnega, preteklosti in sedanjosti, ustvarjata trdno dramaturško strukturo, v kateri se zgodovinska in čustvena dediščina skupnosti preobraža v univerzalno izkušnjo, v epopejo navadnega človeka.” (Iz utemeljitve)

Za uprizoritvi 1973 in 1974 je prejel tudi Branko Hojnik nagrado za scenografijo, saj je oblikoval “dve odslikavi dovršenega scenografskega prostora, ki se ves čas gibljeta na meji med abstrahiranjem in hiperrealizmom. Scenografske rešitve ne izhajajo zgolj iz potreb zgodbe, temveč v svoj premislek aktivno vključujejo tudi arhitekturo odrskega prostora, ki postane enakovreden element scenografske zasnove.” (Iz utemeljitve)

Nagradi sta prejeli tudi igralki novogoriškega ansambla Ana Facchini in Marjuta Slamič.

Marjuta Slamič za vlogo v uprizoritvi 1973, v katero “vstopa z visokim nivojem avtentičnosti in tenkočutnega razumevanja družbenega ter zgodovinskega konteksta. /…/ Njena igra temelji na notranji trdnosti in psihološki natančnosti, ki čustvenih stanj ne razlaga in ne poudarja deklarativno, temveč jih razkriva skozi prisotnost, držo in odnos do sveta, ki ga nosi v sebi. Prav v tej subtilnosti se skriva moč njene interpretacije, s katero ustvari pretresljiv in prepričljiv portret ženske, ki jo oblikujejo delo, odgovornost in skrb za bližnje, s svojo igralsko prezenco pa ključno soustvarja sporočilno os celotne uprizoritve.” (Iz utemeljitve)

Marjuta Slamič

Foto: Peter Uhan

Ana Facchini pa je bila nagrajena za vlogi v uprizoritvah Anhovo in 1973, saj se v obeh “izkaže kot pripovedovalka z izrazito organsko in neposredno igralsko maniro, prek katere zgodbe vsakdanjih ljudi pridobijo moč velikih gledaliških pripovedi. Njena interpretacija temelji na natančnem občutku za mero, zaradi česar upodobljeni liki in njihove usode nikoli ne zdrsnejo v sentimentalnost, smiljenje ali pokroviteljsko obravnavo. Zadržanost njenega izraza omogoča, da se čustvena moč zgodb razkriva postopoma in pristno, tudi v najbolj pretresljivih trenutkih ohranja dostojanstvo svojih likov ter jim namenja polno človeško kompleksnost, s čimer v obeh uprizoritvah ustvarja prostor identifikacije in empatije.” (Iz utemeljitve)

Ana Facchini

Foto: Matej Povše

Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant in Monika Weiss, so prejeli tudi na tem festivalu nagrado za raziskavo in razvoj besedila Anhovo. “V prepričljivem prepletu pričevanj, dokumentarnega gradiva in statističnih podatkov vzpostavlja trden spoj med raziskovanjem dejanskih zgodb ter njihovim umetniškim posredovanjem. S premišljeno dramaturško strukturo izkušnje dotične skupnosti umešča v širši družbeni in politični kontekst ter odpira prostor za razmislek o odgovornosti, sistemskem nasilju in posledicah industrijskega onesnaževanja. Besedilo pri tem dosledno ohranja ravnotežje med informativnostjo in čustveno močjo, zaradi česar uspe preseči lokalno okolje in se vzpostavi kot univerzalno opozorilo, ki uspeva prav zaradi natančne, secirajoče raziskave ter obdelave izbranega materiala.” (Iz utemeljitve)

Vsem ustvarjalcem uprizoritve Anhovo je bila na festivalu podeljena še nagrada članov Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, ki so za najboljšo uprizoritev izglasovali ta avtorski projekt. “Uprizoritev Anhovo je politična ne le zato, ker je razkrila dolgoletne pravno sporne in ponižujoče prakse konkretne tovarne, temveč predvsem v tem, da so nekateri po dolgotrajnih borbah s sistemom in boleznimi prvič v gledališču, v javnem prostoru in na odru uzrli sebe, svoje zgodbe, svoje resnice in moralno zadoščenje.” (Iz utemeljitve) •