Izjemna Oppenheimerjeva zgodba kliče po nadaljevanki

Christopherju Nolanu je v njegovem obsežnem in razvejanem filmskem opusu manjkala biografija. Kot se spodobi za zelo ambicioznega in obrtniško perfekcionističnega režiserja, je zagrizel tja, kamor ni še nihče. Lotil se je celostne biografije enega od najpomembnejših umov 20. stoletja, ki je nepovratno spremenil tok zgodovine in s svojim izumom zakuhal tudi hladno vojno, ki je še dandanes naša večna geopolitična paranoična spremljevalka …

Naslonil se je na s Pulitzerjem nagrajeno biografijo

Film temelji na s Pulitzerjem nagrajeni biografiji z naslovom Ameriški Prometej (2005), ki sta jo napisala Kai Bird in Martin J. Sherwin, gradivo zanjo pa sta zbirala dolgih 25 let. V zajetni, več kot 700 strani dolgi knjigi, so zbrani številni drobni detajli iz zasebnega življenja Roberta Oppenheimerja, ki jih je v film vključil tudi režiser. Na primer, prizor z zastrupljenim jabolkom je resničen, prav tako dejstva, da je bil Oppenheimer v laboratoriju in pri matematiki povprečen ter da je verižno kadil in velikokrat pozabil jesti, še posebej, ko je postal vodja skrivnega projekta Manhattan, in je bojda tehtal komaj nekaj več kot 50 kilogramov.

Verjetno najbolj pomembna lika iz zasebnega življenja velikega uma sta v filmu obravnana kot nekakšni “statistki”.

V filmu sicer manjka nekaj podatkov o njegovem družinskem ozadju in odraščanju. Julius Robert Oppenheimer je izhajal iz bogate newyorške judovske družine (oče je bil uspešen uvoznik tekstila, mama slikarka), od rojstva pa je bil obkrožen z visoko kulturo. Na stenah njihovega luksuznega stanovanja na Upper West Sidu so, na primer, visele slike Rembrandta, Van Gogha, Picassa in drugih. Kmalu so starši začeli ugotavljati, da sin kaže nadpovprečno inteligenco (pri devetih naj bi bral Homerja v grščini, navduševal se je nad minerali), bil pa je tudi zelo bolehen, samotarski otrok, ki je živel v “mehurčku”.

Pozdravila in utrdila naj bi ga puščavska divjina Nove Mehike, kamor se je tudi v kasnejših letih venomer vračal. V Los Alamosu v Novi Mehiki pa je po njegovih navodilih nastalo tudi utopično mesto, v katerem je Oppi, kot so ga klicali njegovi kolegi, zbral najbriljantnejše ume tistega časa, ki so skupaj prispevali k nastanku prve atomske bombe.

Cillian Murphy je v Oppenheimerju ponovno našel lik, ki v sebi skriva ogromno nians: od genialnega uma, ranljivega ljubimca in moža, do politično naivnega in nespretnega strokovnjaka, ki ga je ameriški sistem po uporabi “izpljunil”.

Cillian Murphy končno dobil glavno vlogo v Nolanovem filmu

Po šestih stranskih vlogah je Nolan Cillianu Murphyju tokrat zaupal glavno vlogo, ki jo je, kot se od njega pričakuje, odigral vrhunsko. Murphy sodi v sam vrh igralskih težkokategornikov, ki se je še posebej izkazal z izvrstno, večplastno upodobitvijo Thomasa Shelbyja v britanski zgodovinski gangsteriadi Peaky Blinders. V Oppenheimerju je ponovno našel lik, ki v sebi skriva ogromno nians: od genialnega uma (odkril je tudi črne luknje ob eksploziji zvezd), ranljivega ljubimca in moža, do politično naivnega in nespretnega strokovnjaka, ki ga je ameriški sistem po uporabi “izpljunil”.

Nolan si je tudi tokrat zastavil zelo ambiciozno nalogo. Zgodbo je namreč razdelil na tri prepletajoče se ravni. V eni spremljamo obdobje študentskega zorenja v nemškem Göttingenu in ameriškem Harvardu, kjer je Oppenheimer spoznal vse vodilne ume tedanjega časa, in kasnejše profesure na univerzi v Berkeleyju, kjer je iz obrobnega predmeta teoretske fizike ustvaril enega od najbolj eminentnih univerzitetnih oddelkov v ZDA.

Druga uprizarja uspešno izvedbo projekta Manhattan, tretja pa kasnejši makartistični lov na komuniste. Oppenheimer je bil namreč že od študentskih let dalje pristaš progresivnih, levičarskih političnih struj (prispeval je tudi denar za republikance v španski državljanski vojni), nikoli pa ni bil član komunistične stranke. V tem delu ima poleg Oppenheimerja sicer glavno vlogo očitno zelo zamerljivi predsednik ameriškega sveta za jedrsko energijo Lewis Strauss (vrhunski Robert Downey Jr.) kot “režiser” Oppenheimerjevega zatona.

XXL zvezdniška zasedba

V malokaterem filmu sicer lahko spremljamo toliko vrhunskih igralcev na kupu. Generala Leslija Grovesa upodobi Matt Damon, ameriškega predsednika Trumana nerazpoznavni Gary Oldman, Rami Malek je Oppenheimerjev kolega David Hill, Casey Affleck je fanatični lovec na komuniste Boris Pash, Kenneth Branagh je boter kvantne mehanike Niels Bohr ... Prav ta je sicer Oppenheimerju razkril odkritje o cepitvi uranovega jedra in gromozanske energije, ki se začne pri tem sproščati.

Precej pomembno stransko vlogo pa Nolan dodeli tudi enemu od najbolj vznemirljivih imen sodobnega ameriškega neodvisnega filma Bennyju Safdiju, ki je odigral znanstvenika Edwarda Tellerja, sicer gorečega navdušenca nad vodikovo superbombo, ki ji je Oppenheimer, po videnem na Japonskem, zelo nasprotoval. Kot navdušeni bralec hindujskih spisov se je prepoznal v besedilu iz Bhagavad-Gite: “Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov.” Ta citat, ki ga je slavni fizik izrekel tudi, ko je bil priča prvi detonaciji jedrskega orožja, ga je verjetno spremljal do konca življenja. Svoja zadnja leta (umrl je leta 1967) je posvetil svarilo pred nevarnostmi jedrske vojne, a duh je že zdavnaj ušel iz stekleničke ...

Ženske kot “statistke”

Precej moteča, a za Nolana pričakovana je obravnava ženskih likov. Oppenheimer z izjemno modrimi očmi (kot Murphy) je bil bojda velik ženskar, a v njegovem življenju naj bi resnično šteli le dve ženski, Jean Tatlock (Florence Pugh) in žena Kitty (Emily Blunt). Verjetno najbolj pomembna lika iz zasebnega življenja velikega uma pa sta v najnovejšem Nolanovem filmu obravnavani kot nekakšni “statistki”; Tatlock kot zapeljiva in živčno razrvana občasna ljubimka ter žena Kitty, ki je tudi norela v senci moža, v filmu pa je največkrat prikazana le kot zavezovalka kravat in bodrilka …

Skratka, Nolan nas požene po zelo napetem toboganu dogodkov, kjer si ustvarimo predstavo o očetu atomske bombe in motivih, ki so ga vodili ter kasnejšemu obžalovanju, a tri ure se tudi zaradi številnih in odločilnih stranskih likov ter klavrnega Oppenheimerjevega epiloga izkažejo za veliko premalo. Izjemna Oppenheimerjeva življenjska zgodba namreč kar kliče k predelavi v nadaljevanko.