Izgnana iz otroštva v (ne)svobodo

KOPER > Če bi Zgibana prek Mure (2006) veljala za pesnitev z ljubezensko vsebino, kjer je Mura obenem ženska in reka, Kimono na otip (2014) za zbirko posebnih haikujev, v katerih v najkrajši, najbolj izčiščeni pesniški obliki pesnica izpoveduje tako rekoč zgodovino Sredozemlja - od starogrških motivov, Odiseje do Ivane Orleanske in Srebrenice -, je IzgnanaKlarise Jovanović pesnitev o spominu na čas, ko ima človek svoj dom, svoj prostor, svojo pripadnost in svoje domače. “In lahko bi rekli, da je to katerakoli pripoved o radovednem človeku, ki ta prostor zapusti, da bi se mu odprl širni svet,” je na nedavni predstavitvi v Kopru dejala slavistka Jasna Čebron.

Izgon iz otroštva v tujost

Klarisa Jovanović, po mami Istrijanka, po očetu Črnogorka, priznava, da je v pesnitvi veliko avtobiografskih vsebin, vendar ne gre za avtobiografijo. Pesnitev, ki jo tvorijo uvodni prolog, 18 spevov in sklepni epilog, govori o dveh vrstah (samo)izgnanosti: “Prva je osebna, intimna, pri kateri gre za specifiko nas, ki smo rasli v dvonacionalnih družinah. Druga pa je bolj splošna, univerzalna, kjer gre za izgon iz otroštva, povečini varnega prostora, v tujost, v samost. Ali tej tujosti, samosti pravimo tudi svoboda, bi lahko na dolgo razpravljali, ker mislim, da ne gre za to.” Pesnica priznava, da tovrstnega dela ne bi mogla napisati pri dvajsetih letih - da se človek lahko tako ozre na svoje življenje, na nekakšen praspomin, mora dozoreti.

Klarisa Jovanović

pesnica

“To je mraz, ki človeka požene iz vseh domačih hiš, da si potem tuj sebi in drugim. A takšno je življenje.”

V prologu izvemo, da gre sprva za izgon iz očetove hiše, pri čemer ima hiša kajpada simboličen pomen, kot tudi sicer vse, o čemer v pesnitvi govori. “V prvi polovici puščam, da govorijo predmeti, kot so preproga, škarje, ščit, tron, ki se na prvi pogled morda zdijo banalni. A to so nekakšni magični predmeti, metafore, ki podpirajo, kar pripovedujem,” pojasnjuje Klarisa Jovanović. Veliko metafor je iz arhaičnega predmetnega sveta, ker je kot otrok “še za rep ujela del arhaičnega sveta, ki je že razpadal”.

Po arhaičnost ni treba v Indijo

“Že Istra je bila takrat zelo arhaična, da ne govorimo o Kosovem in Črni gori. To je bil svet, ki si ga ne moremo več predstavljati, od današnjega oddaljen morda tristo let. Vame kot otroka se je vse to zelo globoko usedlo in te metafore iz arhaičnega sveta so resnično pristne. Zdaj jih lahko vidimo kot eksotiko ... Je že kak znanec potoval v Indijo in mi pripovedoval, da si tam ženske barvajo nohte s kano, pa sem mu povedala, da ni treba potovati v Indijo, ker so to počeli tudi na Kosovem in Makedoniji. Odpotovali so daleč, da bi videli nekaj, kar se je dogajalo precej bliže,” je pripovedovala pesnica, ki je kot otrok obiskovala sorodnike na Kosovem, kjer so se vanjo vtisnile slike, kakršnih ni več moč videti. “Na pol gola moška telesa v največji pripeki mesijo blato in ga dajejo v lesene kalupe, da bi potem opeke sušili na soncu. Opeke so sušili na soncu, kot so to počeli v starem Egiptu! Tako so nastale metafore iz predmetnega sveta, ki sem ga doživljala kot otrok,” je pojasnila pesnica, ki se je na koncu, v epilogu, izgnala še iz materine hiše “v samost in v nesvobodo”.

Ko je pisala Izgnano, je večkrat pomislila na Ovida, ki pa so ga drugi izgnali: “Resnično sem večkrat imela v mislih tisto Prešernovo 'mraz Ovida v Pontu tare ...' Ta mraz je mogoče čutiti v drugem delu pesnitve. To je mraz, ki človeka požene iz vseh domačih hiš, da si potem tuj sebi in drugim. A takšno je življenje.”

Delo dopolnjuje obsežen esej literarne kritičarke Alenke Jovanovski, ki med drugim ugotavlja, da gre pri Izgnani za pesnitev o zapuščanju znanih struktur, pesnitev o zapuščanju prostorov neke (celo rešilne) identitete, pesnitev o prestopu v prazni prostor, ki ga je ena sama bolečina gluhe praznosti zapuščenega: “Prazni prostor, ki naj bi bil prostor osvoboditve in svobode, je tako prostor - morda - ječe. Spet še ene. Klarisa Jovanović se v Izgnani ne vrača: vztraja v točki samoizgona in svobode kot ječe.”

Klarisa Jovanović, ki je sicer precej vprežena tudi v delo prevajalke iz novogrščine - letos je pri založbi Modrijan izšel tudi njen prevod romana Amande Mihalopúlu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico -, pa načrtuje tudi izid pesniške zbirke za mlade. Tudi v tovrstni poeziji je doma.