“Iz teh fantov pa še nekaj bo!”
Tako navdušeno si je menda rekel Gušti, kantavtor ter nekdanji kitarist in avtor večine legendarnih hitov Big Foot Mame, ko je prvič videl in slišal Tomija M. s Siddharto po televiziji v oddaji Roka rocka. V času, ko so še obstajale glasbene oddaje. Marsikatero zanimivost iz ust priljubljenih glasbenikov je v sredo v Kopru slišalo občinstvo, a najbolj gromko nagradilo bistvo - glasbo.
KOPER > Festival Poletje z biseri, že nepogrešljiva stalnica poletij v Istri, se je letos moral prilagoditi novim razmeram. Nova lokacija - Kapodistriasov trg - je tudi v tretje izvrstno prestala preskus. In prav tako v tretje je letošnji nabor postregel s prvokategornikoma - Gušti (Miha Guštin) in Tomi M. (Tomi Meglič) sta razprodala prizorišče že pred dnevi.
Združila sta moči in avtorske skladbe z 1NA1, projektom Siti Teatra, konec lanskega leta premešala in pretresla v zanimiv koncept, ki ne le da je že prve koncerte razprodal, temveč lahko po slišanem zatrdimo, da še kar obeta. Uspešno turnejo, ki je sledila, sta med pomladansko epidemijo morala prekiniti. In sedaj spet zagnati, saj so časi, kot je uvodoma ugotavljal Tomi, dejansko primernejši za akustične nastope, manjša prizorišča, kar pa ne pomeni, da rock vročica, ki bi rada “žagala” in grmela, ni v nizkem startu za morebitni zagon. A zdi se, kakor sta ugotavljala glasbenika, da ti časi niso prav blizu.
Gušti, ki je pravzaprav povabil Tomija v projekt, je avtor večine legendarnih uspešnic Big Foot Mame in tisti njihov nekdanji kitarist, ki mu marsikateri oboževalec benda ne more oprostiti odhoda. Temu je glasno potrdilo tudi več poslušalcev v Kopru. A v resnici je z odmikom od “bigfootov” našel novo glasbeno pot (in hvaležno novo občinstvo), na kateri je srečal Polono Kasal, s katero sta posnela kar nekaj hitov in dve plošči. A se je obenem, kakor je priznal, tudi naveličal vedno znova iskati pevke, ki ga bodo prej ali slej zapustile, zato zadnja leta poje kar sam. In to vse bolje.
Glasbenika sta prvič nastopila skupaj v Istri in sledila konceptu: vsak je izbral pesmi, nad katerimi se navdušuje in so avtorsko delo drugega. A akustika, vemo, se obnese le, če skladbe “stojijo”, če so že v osnovi preprosto dobre - in kar je bilo slišati, “stoji”, pa čeprav je njun izbor precej predvidljivo hitovski - od Siddhartinih Klinik, Pot v X, Kloner, Ledena do Bigfootinih Črn tulipan, Mala nimfomanka, Led s severa ali Guštijevih, ki jih je nekoč pela Polona: Vedno zame (ustrezno prirejena za moška izvajalca) in Moje sanje (moj planet). Manjkale niso niti Platina, Guštijeva najljubša od Siddhatinih, za katero je priznal, da se je izkazala za trd oreh zaradi številnih akordov. Hit Samo edini pa je poskrbel za ganljiv trenutek, saj je Tomi razkril, da si jo je njegova stara mama, s katero sta imela poseben odnos, zaželela na svojem pogrebu.
Zabavne anekdote naj ostanejo last poslušalcev, ki sta jih na noge spravili sklepni Nisem več s tabo - ob pomoči naključnega ljubiteljskega kitarista iz občinstva jo je prepričljivo odpel Gušti - in Na soncu, ki je že malo preveč ... posončena. A je kljub vsemu postregla s prepotrebno mero optimizma.
Če odmislimo napačno naglaševanje malvazije in nekaj simpatičnih spodrsljajev, ki so pristnost celote samo še podkrepili, zlahka zapišemo: Iz tega dua še nekaj bo! Če bi se izcimilo še kako avtorsko sodelovanje, bi bilo že skoraj kičasto. A dobrodošlo.
