Iz Medsočja je krenil v Zlovenijo

KOPER > Dr. Mirt Komel (1980) iz Nove Gorice, sociolog, filozof, predavatelj na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in zadnje čase še pisatelj, je v leposlovje vstopil kot dramatik. Romanesknemu prvencu Pianistov dotik, leta 2015 izdanemu pri novomeški Gogi in nominiranemu za nagrado kresnik, je letos pri isti založbi dodal še Medsočje, v kriminalko oblečeno družbeno satiro.

Mirt Komel

filozof, sociolog in pisatelj

“V romanu Medsočje sem tudi poskusil v en sam kraj zgostiti vso psihopatologijo slovenstva.”

Vseeno je, kje živiš

Znanost in umetnost se ne izključujeta, je gost Kulturnega kluba in Slavističnega društva Koper pojasnil v pogovoru z Jasno Čebron. Luknjava je ustaljena predstava, da so znanstveniki hladno razumni, umetniki pa intuitivni, strastni: “Raje se ravnam po napotku meni ljubega Nabokova: bodi strasten kot znanstvenik in natančen kot umetnik! Ne pozabimo niti, da hladnokrvni znanstveniki le reproducirajo že obstoječe znanje, za prave preboje pa poskrbijo bolj strastni. In najboljšo literaturo so napisali avtorji že nekoliko v letih, redkeje pa rosno mladi geniji, pogostejši v glasbi.”

Med pisanjem doktorata se je znanstveno ukvarjal z dotikom, do česar so ga pripeljali stiki z orientalskim svetom, od Sarajeva do Daljnega vzhoda. “Bolj ko greš na jug, bolj se ljudje dotikajo, objemajo, poljubljajo,” pravi Komel, ki ga je med potovanji večkrat vsaj rahlo zamikalo, da bi se izselil v tujino: “A na neki ravni je popolnoma vseeno, kje živiš. Pomembno je, kako se znajdeš s sabo, s soljudmi in s svetom, ki te obdaja.”

Izkusil je tudi New York in tja umestil Pianistov dotik. Pri oblikovanju glavnega junaka Gabrijela Goldmana ga je navdihnil kanadski pianist Glenn Gould (1932-1982), znan po posebni fobiji - z golimi rokami se je dotikal samo klavirja, vsega drugega pa kvečjemu z rokavicami. Komela je pritegnil tudi Gouldov slog igranja, s katerim je stopil iz okvira tradicije: skladbe, ki naj bi bile emocionalne, je igral mehansko, brez patosa, medtem ko je brezstrastne, namenjene denimo le šolski vaji, igral zelo čustveno.

Pri Pianistovem dotiku so bili ključni še uredniški dotiki Jelke Ciglenečki, ki je besedilo temeljito pregledala in predlagala veliko izboljšav: “Marsikaj sva črtala in izpustila, medtem ko je bilo pri Medsočju obratno - urednica je svetovala, kaj naj še dopišem in razvijem.”

Navdih v Kanalu

Pianistov dotik in Medsočje sta zelo različna romana. “V prvem imamo opisnost, izpovednost, skoraj liričnost, ki se stopnjuje skoraj do grotesknega, v Medsočju pa vse mogoče lege, zgradba romana je zelo zapletena,” je dejala Jasna Čebron. V Komelovem drugem romanu nič ni, kakor se sprva zdi: urednik Mirko Melt (anagram pisateljevega imena je zgolj nameren) v uvodnem zapisu pojasni, da objavlja tipkopis, najden v od potresa porušenem Medsočju. Kaj je tam doživel, poroča Erik Tlomm, ki se predstavi kot honorarni sodelavec Primorskih novic iz Nove Gorice, izgoreli novinar na oddihu v fiktivnem Medsočju. “Medtem ko sem Pianistov dotik pisal zvečer in ponoči v Ljubljani, sem Medsočje pisal v jutranjih in dopoldanskih urah na Goriškem, po navdih pa hodil v Kanal. Zgodbo sem nekam v Posočje postavil, ker je to poseben prostor z malo prebivalci, zato je privlačen tako za detektiva kakor za bralca, saj je krog osumljencev sklenjen. Obenem sem v romanu tudi poskusil v en sam kraj zgostiti vso psihopatologijo slovenstva.”

Tu ne najdemo le umora in detektivske preiskave, marveč še marsikaj: groteskne like, staroverstvo, igralništvo, orgije, lesene maske, obešene po vseh domovih, psihiatrično bolnišnico ...

V romanu Akiles, ki ga piše zdaj, gre Komel spet v novo smer: “Eksperimentiram s slovenščino, pišem o treh likih v enem dnevu vstajniškega gibanja v Zloveniji. Slovenska realnost je že tako ali tako zamaknjena, v mojem novem romanu pa bo še malo bolj.”

Ob izteku koprskega večera so gosta nasmejali s tradicionalnim darom, karikaturo iz delavnice domačinke Lorelle Fermo.