(INTERVJU) Tepšić: Gledališče mora nagovarjati tudi ožjo skupnost in prostor

Prihajate z ene od prvih vaj za uprizoritev komedije Kje je primadona? ameriškega komediografa Kena Ludwiga, v kateri igrate nizozemskega tenorista Lea. Ker je težišče vaših najodličnejših vlog na drugi strani komedijskega spektra, vprašujem, kako se znajdete v tej komediji presenečenj, preoblek in zamenjav?

“Priložnosti za igranje v komedijah nisem imel veliko, čeprav mi je komedija kot literarna zvrst in kot gledališki žanr ljuba in bi se želel v njej večkrat preizkusiti - tudi zato, ker je pristop h komediji drugačen. V nasprotju s psihološkim realizmom, ki od igralca zahteva drugačne igralske vzgibe, je pristop h komediji Kje je primadona? bolj 'obrtniški', poudarjeni pa so zato metje, tempo in ritem. Igralcu se ni treba poglabljati v psihologijo lika, slednji postane izziv za njegove tehnične sposobnosti - ohranjanje tempa, točnost, telesno disciplino ... Izzivov je torej tudi pri komediji več kot dovolj.”

Med vlogami, ki se gibljejo po robu komičnega, je bila tudi vaša prva vloga v Gledališču Koper, Claire v Genetovih Služkinjah. Ste takrat že razmišljali, da bi se po končanem študiju vrnili domov v Koper, v koprsko gledališče?

“Študija za predstavo se zelo dobro spominjam! Končal sem drugi letnik dramske igre, bil sem ponosen, da bom lahko nastopil v profesionalni gledališki produkciji, hkrati pa sem bil pod velikim pritiskom, saj sem bil začetnik s številnimi vprašanji in brez enega samega odgovora nanje. Trudil sem se obnašati profesionalno, in če mi je uspelo, je bilo to zgolj zaradi besedila, ki ponuja možnosti za različne interpretacije, igralcu veliko svobode, uživanja v igri ... Skratka, besedilo, ki si ga igralec res lahko samo želi. Kljub začetniškim težavam in vprašanjem, ki so me pestila, sem takrat prvič pomislil, da bi se po končanem študiju lahko vrnil domov v Koper, najbrž tudi zaradi tega, ker smo Služkinji soustvarjali skupaj s primorskima kolegoma, igralcem in Izolanom Blažem Popovskim in piranskim gledališkim režiserjem Ivanom Lobodo. Njuna mladostna energija je govorila v prid misli, da se bo koprsko gledališče še razvijalo, da ima še dovolj potenciala. V naslednjem študijskem letu sem dobil prva vabila za sodelovanje pri predstavah ljubljanskih gledališč, vendar je vodstvo Gledališča Koper izrazilo željo po dolgoročnem sodelovanju z menoj, zato sem začel tam igrati še kot študent.”

Od mladega igralca bi pričakoval, da bi se želel najprej zaposliti v enem od osrednjih slovenskih gledališč?

“Na akademiji razmišljanje mladega igralca zaznamuje študij, bodoči igralec zato sprva zelo strogo ocenjuje gledališko dogajanje, želi na vrh, med samim delom pa kmalu ugotovi, da bolj kot ta ali ona gledališka hiša štejejo - izkušnje. Tudi sam sem se odločil za sodelovanje z različnimi režiserji, ekipami, v različnih porojektih. Raznolikost izkušenj posamezniku omogoči razvoj in napredek na osebni in tudi na igralski ravni.”

Tudi zato odločitev, da se zaposlite v koprskem gledališču?

“Tudi zato! V gledališčih s številnejšim ansamblom mladi igralci skorajda nimajo možnosti, da se soočijo z velikimi vlogami in težjimi igralskimi nalogami, nimajo možnosti za razvoj komplesnih dramskih likov, v predstavah le statirajo, njihova igralska kondicija pa novih izzivov ne pozna. V Kopru imam kot mlad igralec veliko možnosti za velike, dobre vloge, za kar se lahko zahvalim direktorici in umetniški vodji gledališča Katji Pegan.”

Že v vaši drugi koprski sezoni, 2022/2023, ste stopili v čevlje Shakespearovega Romea. Je vloga prišla v pravem trenutku?

“Vloga Romea je za mladega igralca lahko past. Četudi sem bil videti dovolj mlad in sem imel dovolj mladostniške energije, da sem bil na odru videti prepričljiv, se danes sprašujem, ali sem bil takrat sploh sposoben razumeti Shakespeara, logično izgovarjati njegove verze, ga ponotranjiti. Ne bi mogel trditi, da sem bil popolnoma pripravljen na to vlogo, bil pa sem izjemno vesel, da se s takšno vlogo oziroma likom lahko soočim. Odločitev umetniške vodje gledališča, da mi zaupa Romea, danes razumem kot tvegano, a dobronamerno odločitev, ki naj bi mi omogočila, da se naučim nekaj novega in se kot igralec razvijam.”

Z vlogo Romea ste prišli tudi do prve igralske izkušnje s kolegi z območja nekdanje Jugoslavije, za katere vemo, da je njihovo igranje drugačno, ne v sistemu, temveč v igranju navzven, v prostoru, ki ga na odru namenijo emocijam ...

“Ko igralec pri nas konča akademijo, je zelo usmerjen v to, kar pri nas razumemo pod pojmom hladen, eksakten, nemški način igre. S takšnega stališča je bilo srečanje z Balkanom šokantno, saj se je znova izkazalo, da je v nastopih tamkajšnjih igralcev večkrat mogoče opaziti nekakšen prvinski užitek in entuziazem, zaradi katerega sem se tudi jaz odločil za študij igre. Veselje do poklica, bučni odzivi občinstva, spoštovanje, ki ga tamkajšnjim igralcem izrekajo mimoidoči, in spoštovanje občinstva s strani umetniškega ansambla je tam precej drugačno, odprto, celo emocionalno.”

Na matičnem odru ste doslej odigrali ducat vlog in nekajkrat vskočili v starejše predstave. Kakšen tip režiserja vam je najbližji, kateri tip gledališča?

“V procesu vaj so mi najljubši tisti trenutki, ti mi tudi najdlje ostanejo v spominu, ko se otroško naivno razveselim neke rešitve ali spoznanja v povezavi s posameznim prizorom, likom, načinom igre ... Gre za nekakšne prvinske užitke ob raziskovanju in študiju, zato mi je tak proces dela najljubši, posledično tudi režiserji, ki takšno delo omogočajo, skupaj z nami raziskujejo in ne vztrajajo pri suhoparnih in uvodoma začrtanih usmeritvah uprizoritve. Če pa se najde tak, pričakujem, da bo besedilo znal tako dobro prebrati, analizirati in razdelati, da se bom lahko prepustil dramski situaciji in bom natančno vedel, kaj se v tistem trenutku dogaja in do kam moram v vlogi priti. Ker pa vprašujete tudi po tipu gledališča, lahko povem, da mi je blizu angažirano gledališče, takšno, z močno sporočilnostjo, energično in neposredno, ki daje igralcu na odru občutek, da so se ustvarjalci predstave dogovorili, o čem bodo govorili in to tudi jasno predali občinstvu.”

Med vašimi vlogami izstopata dve nagrajeni; za vlogo Liama v Kellyjevih Sirotah ste na lanskoletnem festivalu Novi tvrđava teatar v srbskih Čortanovcih prejeli nagrado za najboljšo moško vlogo, Horovitzova igra Indijc hoče u Bronx, v kateri igrate objestnega in nasilnega Joeya, pa je na festivalu v Umagu prejela grand prix za najboljšo predstavo v celoti. Oba lika sta izrazito negativna, zato vas sprašujem, kaj je pri njiju tako privlačnega oziroma zakaj vam ponudijo takšne vloge?

“Režiserka Renata Vidič, ki je režirala omenjeni uprizoritvi, najbrž verjame v mojo preobrazbo, predvsem pa mi zaupa, da mi bo transformacija na koncu tudi uspela. Vlogi Liama in Joeya od mene namreč zahtevata precejšen napor, saj sta lika večplastna in mi ponujata širše interpretativno polje. V realnem življenju se z ljudmi, ki so prestopili mejo zakona, ne srečujemo pogosto, zato jih na odru lahko interpretiramo svobodneje, se poigramo s plastmi, ki jih želimo izluščiti, ali jih skušamo zaobjeti v vseh njihovih psiholoških odtenkih. Takšno raziskovanje je včasih tudi zahtevno in boleče, vendar pa omenjena lika v sebi nosita nekakšno intenziteto, ki se je kot igralec vedno lahko oprimem. Prav v tej intenziteti, čezmernosti, nebrzdanosti in rušenju pravil se lahko skriva njuna privlačnost, četudi je sam ne zaznavam tako.”

Od kod potem igralski vzgib za takšne vloge?

“Zanimivo in hkrati presenetljivo je, da se nasilje skriva v vsakem izmed nas, ker pa živimo v civilizirani družbi in vemo, kaj smemo in česa ne, smo se ga naučili v sebi potlačiti. Ko na odru kot igralec nekoliko popustiš vajeti, ugotoviš, da agresija ni tuja ne tvojemu telesu ne glavi, da smo lahko vsi zelo agresivni in zlahka prizadenemo druge. Ja, užitek lahko najdeš tudi v norosti, toda le, če s tem prevprašuješ nasilje v družbi!”

Bi lahko takšne vloge - v vaši zadnji predstavi Ocean morje igrate doktorja Savignyja, morilca, - postale nekakšen kalup, v kakršnega bi vas “zasedali” tudi v prihodnje?

“Prav danes sem razmišljal o tem, kako dolgo nisem igral 'normalne' vloge, nekoga, ki vstopi v prostor in morda nekoliko emocionalno obarvano gledalcem pojasni svoj pogled na svet ... Ne vem, zakaj me vedno lovijo vloge s tako ekstremnimi nihanji, le upam lahko, da dobim tudi drugačne, ki mi bodo omogočile igralski razvoj. Samovšečni in ambiciozni tenorist Leo v komediji Kje je primadona? je dober začetek.”

Omenil sem vašo zadnjo vlogo, vlogo doktorja Savignyja v dramatizaciji Bariccovega romana Ocean morje, s katero ste bogatejši še za izkušnjo poetičnega gledališča. Kako ste se znašli v tej vlogi?

“Roman je prelep za branje, toda za bralca zahteven in težko uprizorljiv, predstava, ki je nastala, pa je v svoji formi nenavadna, nekakšno estetizirano poetično gledališče. Ker s takšnim gledališčem nimam izkušenj, zaradi česar mi je bilo delo pri predstavi velik izziv, sem na začetku študija 'plaval' in tudi izplaval. Vsi smo bili bitke na več frontah in se z materialom pošteno borili.”

Nedavno ste na AGRFT v Ljubljani končali študij in magistrirali s projektom in z nalogo o bosanskem pesniku Maku Dizdarju. Ste kdaj pomislili, da bi v okviru koprskega gledališča pripravili samostojni projekt - morda prav večer Dizdarjeve poezije?

“Magistrski študij na akademiji je zasnovan tako, da igralec dva semestra samostojno dela za svoj, predhodno potrjen projekt. Ker nisem želel biti samo izvajalec ideje nekoga drugega, sem povsem samostojno pripravljal predstavo z Dizdarjevo poezijo, v kateri sem prevpraševal svojo identiteto in raziskoval odnos med umetnikom-ustvarjalcem in igralcem-poustvarjalcem. Preplet poezije in samorefleksije me je navdušil, manj pa dejstvo, da sem bil za vse sam. Težko je biti najprej igralec, nato še sodnik, izstopiti iz sebe in se opazovati od daleč. Seveda si želim samostojni projekt pripraviti tudi v koprskem gledališču, kjer pa vem, da bom moral razširiti vsaj zunanjo, tehnično ekipo.”

Prebral sem, da je vaša druga ljubezen film, za katerega ste prve nagrade prejeli že kot osnovnošolec. Se je ta ljubezen do danes izpela?

“Ne, sploh ne! V zadnjem letu sta bila najodmevnejša dva avdio-vizualna projekta: kratek diplomski film Grške marelice, ki ga je posnel študent režije na zagrebški akademiji Jan Krevatin, in serija Gospod profesor, ki so jo na POP TV iz spletne platforme uvrstili v redni program. Grške marelice so se oktobra lani uvrstile v uradno selekcijo 46. Mediteranskega festivala CINEMED v Montpellieru, oktobra letos pa na 34. Dneve hrvaškega filma, kjer sva s soigralko Labino Mitevsko prejela nagrado za najboljšo igro za glavni vlogi, kar je odlična popotnica za nadaljnjo filmsko kariero. V omenjeni seriji, posneti pred dvema letoma, v vsaki sezoni igram glavno epizodno vlogo v 9. epizodi. Serija je duhovita, čeprav obravnava tudi resnejše, sodobne teme, ki pestijo tudi mladostnike. Po dolgem času me na cesti znova ustavljajo mladi in sprašujejo, ali sem igral v seriji. Očitno je ta segla do občinstva, ki mu je namenjena.”

Če ne bi bili igralec ... Bi lahko opravljali drug poklic?

“Mislim, da ne. Vsaj v tem trenutku ne bi mogel početi česarkoli drugega kot igrati. Ustreza mi urnik dela, ustrezajo mi teme, s katerimi se moram kot igralec ukvarjati, in teme, o katerih razmišljam, ustrezajo mi igralski kolegi in vzdušje v koprskem gledališču. Kot vsak umetniški poklic pa ima tudi igralski drugo plat medalje, saj se zasebno in profesionalno življenje pogosto prepletata in zgodi se, da igralski poklic lahko močno osiromaši partnerske, družinske in prijateljske odnose.”

Če ne bi živeli in igrali v Kopru ... Bi lahko sploh bili drugje?

“Gledališki krožek sem obiskoval v osnovni šoli, gledališko šolo v srednji, Gledališče Koper pa je bilo takrat moj prvi stik s profesionalnim gledališčem. Če ne bi obiskoval tamkajšnjih predstav, se moja strast do gledališča in igre najbrž ne bi v polnosti razvila, zato se mi zdi še kako pomembno, da v gledališču nagovarjamo mlade ljudi. Morda se bo vsak stoti med njimi vprašal, ali je morda igralski ali režiserski poklic primeren zanj. Gledališče mora nagovarjati tudi ožjo skupnost in prostor, saj bogati mesto, v življenja prebivalcev vnaša nekakšno svežino in povezuje skupnost. Včasih pomislim tudi na delo v Ljubljani in takrat si rečem: prav je ustvarjati v prostoru, ki ga poznaš, ki ti je domač. Zakaj ne bi tega, kar želim doseči, poskušal doseči tam, kjer sem doma. Zakaj bi odšel, če je v slovenski Istri še toliko možnosti in bi Koper lahko postal pomemben kulturni center Slovenije.” •