(INTERVJU) Marjuta Slamič: “Gledališče je prostor svobode”

V videokolažu, ki smo ga nocoj videli v predstavi 1982, zvesti obiskovalci nizajo vtise ob izteku Dodekalogije. Nekdo reče, da se ob koncu te krasne zgodbe počuti kot sirota. Kako pa se počutite ustvarjalci?

“Enako, ha! No, ne morem govoriti za vse, lahko samo zase. Dolga pot je za nami. Že leta 2024 smo bili v Dodekalogiji, kaj šele lani. Po eni strani mi je zdaj super, da smo prišli do konca, po drugi pa me je to spoznanje prizadelo. Na premieri 1983 sem imela občutek, kot da sem … na veselem pogrebu.”

Kaj vse ste med ustvarjanjem predstav Dodekalogije odkrili o sebi in o svojih krajih?

“O krajih in ljudeh tukaj ogromno, zgodbe smo prispevali vsi … in vsi izvedeli marsikaj, o čemer prej nismo imeli pojma.”

Konkretno! “Nisem vedela, da …”?

“Ne gre samo za zgodbe, ki jih ne bi poznala, ampak tudi za dogajanje, ki ga poznaš, vendar o njem niti ne razmišljaš. Na primer o tem, kako ni bilo mogoče iti čez mejo, kako je to zaznamovalo družine. Tudi mojo. Zgodbe, ki jih poznaš, ki so v skupni zavesti, učinkujejo drugače, ko jih poveš na odru. Ko jih uprizoriš! Takrat jih tudi začutiš, se poistovetiš z ljudmi, ki so jih doživljali. Kaj sem izvedela o sebi …”

Ne, ostaniva še malo pri občutenju družbe. Govorite o meji, ki je dolgo ločevala državi in ljudi. Zdaj živimo v deklarativno brezmejnih časih, Gorici sta povezani, sodelujeta … V teoriji smo torej na boljšem, pa vendar v predstavah Dodekalogije gledalec začuti, da je bilo v tistem svetu tudi veliko upanja, da se je rojevalo nekaj novega … Samo nostalgija ali je kaj na tem?

“Gotovo je na delu tudi nekaj nostalgije, ampak v Novi Gorici je bilo vsekakor veliko upanja, saj je bila mlado mesto. Vsi so bili polni žara, pričakovanj, tukaj so gradili … In ko so zgradili, so se vprašali, kaj bodo s tem počeli. Nakar so sem prišli še kazinoji. Pogosto se sprašujem, kako mesto, zgrajeno na močvirju, odrešiti občutka, da ves čas tone. Zelo težko.”

Je med prebivalci res prisotno občutje, da mesto ves čas tone?

“Mislim, da je. To sicer nima nobene povezave s prisotnostjo ali odsotnostjo meje. Evropska prestolnica kulture je vsekakor okrepila sodelovanje med Goricama, a že od nekdaj je v DNK-ju ljudi tukaj občutje, da živimo na enem samem, skupnem območju.”

Najbrž je režiser Tomi Janežič od vas zahteval več, kakor bi režiser Shakespeara ali Cankarja …

“Tomijev proces je drugačen. Zanimata ga tudi Shakespeare in Cankar, teater, ki ga zanima, pa ni klasični. Ta projekt je bil še bolj poseben, ker je bilo treba zgodbe črpati iz tega prostora, seči vse do Avstro-Ogrske, povezati predstave pri nas, v Ukrajini, Novem Sadu in Romuniji. Tako je prišlo do odkritij neverjetnih naključij - kdo bi rekel, da je lahko igralec iz Ukrajine kakorkoli povezan z Novo Gorico. Pa je! Kot otrok je bil v italijanski Gorici, ker je tam delal njegov oče.”

Vam je tovrstni način ustvarjanja blizu? Nekatere vaše kolegice in kolegi pravijo, da raje na začetku dobijo dramsko besedilo, na katerem potem delajo …

“Meni je zelo blizu. Uživam v obeh načinih dela, tako v bolj klasičnem, kjer na začetku dobim tekst, kakor tudi v takšnem, kjer vsi sodelujemo, sestavljamo zgodbe … To je zelo osvobajajoče. Vseskozi preizprašujemo, kako bomo pripovedovali zgodbo. Kajti za to gre v gledališču - občinstvu pripovedujemo zgodbe, pa naj jih je napisal Shakespeare ali pa smo jih potegnili iz svojega, družinskega ali kolektivnega spomina. Način, na kakršnega jih pripovedujemo v Dodekalogiji, se mi za današnji čas zdi zelo primeren.”

No, zdaj pa sva tam - kako je leto Dodekalogije spremenilo vas?

“Huh, ne vem, če že lahko povzamem spoznanja in občutja. Delovno leto je bilo zelo intenzivno. Ne vem, ali me je spremenilo, mi je bilo pa v veliko veselje delati s Tomijem. Prav leglo mi je na dušo, res! Sva iz istega okolja, že od zmeraj veva drug za drugega, zdaj pa sva sodelovala pri unikatnem projektu. V takšni predstavi si pravzaprav osvobojen lika, pomembnejša je zgodba, ki jo pripoveduješ skupaj z drugimi. To sprejemam kot veliko darilo.”

Z vseh strani nas prepričujejo, da življenje teče vse hitreje, da ljudje nimajo več časa, da zmorejo biti pozorni le še nekaj sekund … V gledališču pa ustvarjate predstave, dolge štiri, pet, šest ur. Kaj je to? Upor?

“Ha, dolge predstave so zdaj res nekako v modi! Kaj pa vem, morda so res plod strahu, da je pozornosti vse manj. A ko začnemo pripovedovati zgodbe, opazimo, da ljudje še kako zmorejo poslušati, slediti, biti več ur pozorni, sploh kadar imajo občutek, da so soudeleženi. Delimo skupno izkušnjo, kakor da bi se vrnili v jamo in si ob ognju pripovedovali zgodbe.”

Obenem gledališče očitno postaja vse bolj dokumentarno. Igrate tudi v prav tako dolgi predstavi Anhovo, prepolni še preveč resničnih podatkov, natančni kronologiji zastrupljanja doline, zavajanja javnosti … Ali gledališče daje nezaupnico medijem, prevzema njihovo vlogo?

“Mislim, da je gledališče prostor svobode. Zato tu lažje pripovedujemo določene zgodbe. Anhovega na televiziji preprosto ne bi mogli prikazati - zaradi cenzure, izpostavljenosti, občutljivosti teme … Ker ljudje, ki ne želijo, da zgodbe pridejo v javnost, takoj postavijo mejo, bodisi na perfiden način bodisi zelo odločno, jasno, javno. V gledališču pa vidijo manj nevaren prostor, morda celo napol mrtev, zanimiv samo nekim umetnikom - pa pustijo. Ampak zato smo potem tukaj lahko bolj iskreni in udarni.”

Najbrž je tudi za igralce izkušnja iz reprize v reprizo povsem drugačna in nova. Gotovo začutite, kako se podatki, zgodbe, izpovedi dotaknejo občinstva, kako zabolijo …

“Seveda. Doslej smo Anhovo igrali v tem okolju, ki ga je vse to dogajanje zelo prizadelo. Zato intenzivnost gledalcev ne zaostaja za našo, med predstavo smo na isti ravni. Kljub strašnim zgodbam je gledališka izkušnja prelepa - ker ljudje iz domačega okolja končno dobijo potrditev za vse, kar so govorili leta in leta. Vemo, da je vse to res! Kdor te potrditve ne potrebuje in celo zagovarja, da je vse izmišljija, pa na predstavo ni prišel.”

Verjetno je to tudi ena redkih predstav, kjer ste že med ustvarjanjem morali biti pozorni na pravno vzdržnost povedanega …

“Res je. Na primer, sama nekaj stavkov v predstavi preberem, da se ne bi zmotila niti pri eni vejici. Nismo mogli dopustiti, da bi nas lahko pravno preganjali zaradi nepomembne napake. Pri podajanju informacij smo zelo natančni. Nismo se pa mogli ogniti čustvom. Golo podajanje informacij je bilo nemogoče. Ker imamo ta problem mnogi dobesedno doma. Moj tast je umrl za mezoteliomom. Kot štipendist Anhovega je eno leto delal tam, prav v obdobju, ko je bilo po dolini nastlanega največ prahu iz tovarne. Moja soigralka Ana Facchini je iz vasi, kjer je polovica prebivalcev delala v Anhovem in kjer jih je precej umrlo za posledicami dela v tovarni. Skratka, več soustvarjalcev predstave te zgodbe pozna od doma, drugi pa so bili zgroženi, ko so jih slišali.”

V koliko predstavah igrate zdaj, koliko jih je še živih poleg nekaterih predstav iz Dodekalogije, Anhovega in komedije Use se je dalu, ki jih igrate te dni?

“Huh, niti ne vem, ker smo v zadnjem letu nekatere postavili malce na rob. Pasolinijevo Ubesedovanje je še živo, živih je še 52 hertzov … Niti ne vem, kaj vse je še živo.” (nasmeh)

Polno zaposlena, torej. Na vrhu kariere?

“Ne vem, ali je to vrh kariere, nimam pojma, o tem ne premišljujem. Vsekakor je bilo minulo leto zelo intenzivno. Igram še v Mlakarjevih Pegulah v produkciji Avditorija Portorož, pa tudi v predstavi, ki jo res želim omeniti: v Ladjah, ki smo jih postavili v Parku Pečno. Zelo lepa in posebna predstava, vezana na ta prostor. Pripoveduje o tem, kako smo mi migranti nekje drugje. Mislim, da je vsem, ki smo jo postavili, zelo ljuba. Režirala jo je Mojca Madon, igramo Anuša Kodelja, Nejc Cijan Garlatti in jaz, sodelujejo še krasni ljudje Parka Pečno, tonski mojster Jure Mavrič, skladatelj, trobentač, pihalec Luka Ipavec, kostumograf Andrej Vrhovnik, skriti gost in Gozd.”

Ob vaši prvi vlogi - bili ste D'Holbachova hči v Schmittovem Libertincu, ki ga je režiral Georgij Paro iz Zagreba - je Roman Repnik v kritiki za Primorske novice ugotavljal, da vam ni manjkalo “zapeljivosti in očarljivosti”.

“Ha ha, a tako je napisal? Ha ha … Ja, takšna vloga je bila.”

Ste pa že v prvi predstavi igrali z Binetom Matohom!

“Ko sem to izvedela, me je pograbil strah. Strahospoštovanje. Gledala sem ga že kot otrok, je generacija moje mame. Ko sem prebrala tekst in videla, da se bom poljubljala z Binetom Matohom, sem mislila, da se mi bo kar zmešalo. Ampak sem potem hitro videla, da je Bine eden najboljših kolegov, ki si jih človek lahko želi.”

Kaj to pomeni? Kaj je dober kolega v gledališču?

“On nikoli ne igra sam. Igra s tabo. To je izjemno, še bolj za igralca njegove generacije. Včasih so igrali bolj vsak zase, zlasti nosilci velikih vlog, med katere sodi Bine. Ampak pri njem nikoli nisi imel občutka, da se ima za glavnega, nikoli se ni tako obnašal. Bil nam je krasen mentor. K mlajšemu kolegu ali kolegici je zmeraj pristopil z občutkom, svetoval ti je kaj na tak način, da si ga imel za enakovrednega, ne vzvišeno.”

Če že pravite, da je vedno igral z drugim, ne sam - tudi Ivo Barišič, še en veliki novogoriški igralec tiste generacije, pravi, da ga nikoli ni zanimala monodrama, saj je vedno hotel igrati z drugimi.

“Ah, Ivo … O njem težko govorim v intervjuju, ker sva velika prijatelja. Bolj ali manj vsi iz tiste generacije so nas, mlade, zelo lepo sprejeli, ko smo prišli v gledališče. Krasni so bili z nami: Bine, Ivo, pokojni Jože Hrovat, Janez Starina, pokojna Mira Lampe Vujičić … pa Teja Glažar …”

Nekateri od njih so v intervjujih povedali, katero vlogo bi še radi odigrali. Imate kake posebne želje?

“Ne, konkretnih vlog ne. Nikoli jih nisem imela. Bi mi bilo tudi dolgočasno, če bi mi dali vlogo, ki bi si je želela. Ker me ne bi mogla presenetiti. Izbrala bi seveda nekaj, kar mi je po lastnem prepričanju pisano na kožo. In potem ne bi bilo presenečenja.” •