In memoriam Marko Munih (9. januar 1936 - 20. julij 2024)

Marko Munih, dirigent in zborovodja, se je brez dvoma uvrščal med najvidnejše osebnosti glasbenega poustvarjanja pri nas. Svoje življenje je posvetil glasbi v najširšem pomenu, s svojim delom pa veliko prispeval k slovenskemu glasbenemu življenju, njegova izredna poustvarjalna sposobnost, izostren okus in veliko muzikalno znanje pa mu je dajalo pri podoživljanju velikih vokalno instrumentalnih del še posebno veljavo. V domači hiši na Mostu na Soči je zadnje obdobje preživel veliko časa, zdaj počiva nekoliko više, na pokopališču pri Sv. Mavru.

Kot je Marko Munih sam rekel: “Glasba je moja usoda. Počasna, resna, zabavna, blagoglasna, težko dojemljiva, solistična, komorna, simfonična, operna, vokalna, instrumentalna, vokalno-instrumentalna, eksperimentalna, elektronska … skratka vsa!”

Maestro, ki je rad delal tudi z ljubiteljskimi zboru

Študiral je dirigiranje pri profesorju Danilu Švari na Akademiji za glasbo v Ljubljani, diplomiral leta 1961, nakar se še leto dni izpopolnjeval v Frankfurtu pri mojstru Lovru Matačiću. Najprej je bil korepetitor v Slovenski filharmoniji, nato od leta 1963 do 1971 dirigent Orkestra Slovenske filharmonije. Deset let, od 1965 do 1975, je bil umetniški vodja in dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. S tem ansamblom je dosegel izredne umetniške uspehe in prepotoval Evropo, Ameriko in Kanado. Kot študent je prejel 1960 študentsko Prešernovo nagrado za dirigiranje Beethovnove sedme simfonije, 1969 nagrado Prešernovega sklada za umetniško vodenje APZ Tone Tomšič, leta 1983 Betettovo nagrado za poustvarjalnost in leta 1985 še drugič nagrado Prešernovega sklada za izvedbo slovenskih del z orkestrom Slovenske filharmonije. Med letoma 1971 do 1979 je bil umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana, kasneje pa je prevzel vodenje celotnega glasbenega programa RTV Slovenija. Redno je nastopal z radijskimi simfoniki in drugimi orkestri, doma in na mednarodnih festivalih. Vrsto let je opravljal svetovalno delo na zborovskem področju in vodil izjemno uspešne Zborovodske šole pri Javnemu skladu RS za kulturne dejavnosti.

Človek rek

Naj k obsežnemu opisu, ki nikakor ne more zajeti celotnega izjemnega življenjskega opusa Marka Muniha, dodamo še nekaj podrobnosti. Zaznamoval je tudi mnoge primorske zbore, leta 1990 so na njegovo pobudo ustanovili zbor Zdravka Muniha Most na Soči, med letoma 2005 in 2011 je bil umetniški vodja Goriškega okteta Vrtnica, sodeloval je z Oktetom Simon Gregorčič ... Zadnja leta ga je bilo mogoče srečati pred njegovo rodno hišo v središču Mosta na Soči, kjer je z ženo preživljal več mesecev na leto in kjer se je po lastnih besedah odlično počutil. Z mimoidočimi je rad pokramljal, če so izkazali zanimanje, je pokazal tudi svojo zbirko najrazličnejših rečnih kamnov, ki jih je med “tavhanjem” z masko po Idrijci in Bači sam odbral in iz njih med drugim ustvaril na domači terasi zanimivo mandalo. Rad se je vozil tudi z motorjem, celo v jeseni življenja, še pred nekaj leti. A po dolgi poti, posvečeni glasbi, je marsikdaj cenil tudi tišino in mir, ki ga je vselej znova našel na Mostu. MPG

Maestro Marko Munih je z visoko mero umetniške poustvarjalnosti in obilico srčne kulture povezoval glasbenike in pevce tudi v Posočju. Bil je pobudnik, umetniški vodja in zborovodja projekta Tvoj tek je živ in je legak ob sto letnici smrti Simona Gregorčiča, ki so ga izvedli novembra 2006 v Cankarjevem domu v Ljubljani in na katerem so se ženski, moški in mešani pevski zbori Zgornjega Posočja s pesmijo poklonili goriškemu slavčku. S posoškimi pevci je obeležil tudi več slovesnosti ob 90-letnici konca 1. svetovne vojne z izvedbo Requiema, skladatelja Avgusta Ipavca, ki so ga izvedli v Posočju, z njim pa so gostovali tudi na Dunaju in Strasbourgu. Prav tako je bil umetniški vodja osrednje slovesnosti ob 300. obletnici tolminskega punta v Tolminu septembra 2013. Pod njegovim dirigentskim vodstvom so ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenije nastopili združeni posoški zbori.

Vzgajal in vzbujal ljubezen do glasbe

Leta 2014 se je z notno zbirko Veseli pastir, zbirko priredb ljudskih in ponarodelih pesmi za mešani zbor predstavil tudi kot prirejevalec zborovskih skladb.

Marko Munih (1963-2024)

“Glasba je moja usoda. Počasna, resna, zabavna, blagoglasna, težko dojemljiva, solistična, komorna, simfonična, operna, vokalna, instrumentalna, vokalno-instrumentalna, eksperimentalna, elektronska … skratka vsa!”

S svojim delom je dal viden in tehten prispevek slovenskemu glasbenemu življenju in se je uvrščal med najbolj vidne slovenske poustvarjalce. Z osebnim prizadevanjem, ljubeznijo, strokovnostjo in odgovornostjo je glasbenikom in pevcem vzgajal in jim vzbudil ljubezen do glasbe in zborovske pesmi. Prav tako je veliko doprinesel k promociji slovenske glasbe v svetu.

V laskavih kritikah, ki jih je Marko Munih dobival za svoje nastope, je poudarjena njegova občutljivost in muzikalnost ter velik smisel za vokal in vokal v povezavi z orkestrom. Kritik in skladatelj Pavel Mihelčič je o njegovem umetniškem delu zapisal: “Njegove roke so kot dih zbora, če zadihajo - zadiha zbor, če zarišejo mehko potezo - zapoje zbor mehko, nežno …”

Grmenje Soče in Idrijce kot glasba

Leta 2016 je Marko Munih v intervjuju ob svoji 80-letnici, po velikem koncertu v novogoriškem Kulturnem domu, kjer je dirigiral Simfoničnemu orkestru RTV, za naš časnik na vprašanje Vesne Humar, koliko človekovo dušo definira prostor, iz katerega prihaja, v njegovem primeru Most na Soči, odgovoril: “To je name zelo vplivalo. Kot otrok sem še vedno doživljal grmenje Soče in Idrijce, ko še ni bilo hidroelektrarne Doblar in je voda tekla po globokih kanjonih. Tisto šumenje in bobnenje sta ostala v meni vse življenje. V stanovanju smo kasneje, ko je bilo pod hišo že jezero, imeli litoželezno kad in ko je voda tekla vanjo, je ustvarjala precej podoben zvok. Starši so se mi čudili, ko sem se zapiral v kopalnico in to poslušal. Pravzaprav sem doživljal glasbo. Skozi šumenje Soče sem v svoji domišljiji slišal glasbo in to je bil moj največji užitek.” O uspehu in izbiri kariere dirigenta pa: “To je, kot se reče, od boga dano. Ali si rojen za dirigenta ali nisi. Če nisi, je vse zaman. Lahko imaš še toliko znanja in izkušenj. Pa ne boš zmogel potegniti ljudi, jih vzpodbuditi, da začutijo glasbo.” Na koncu velja zapisati, da se je veliki dirigent žal poslovil, še preden bi uspel dobiti Prešernovo nagrado, za katero so mnogi prepričani, da bi si jo brez dvoma zaslužil. In bi jo najbrž tudi dočakal. MPG

Roke kot vdih zbora

In kot v uvodniku monografije Maestro Marko Munih, Sotočje življenja in glasbe, ki je izšla ob umetnikovi 80-letnici, piše urednik Zdravko Duša: “Marko Munih je v slovensko glasbeno zgodovino 20. stoletja vpisan najprej in najbogateje kot dirigent. Zatrdil je sicer večkrat, da mu ni tuja nobena zvrst, koncerti in posnetki pa izdajajo njegovo izjemno mojstrstvo pri vodenju pevskih zborov in izvedbah zahtevnih del, ki združujejo zvok zborov in orkestra. Kot vodja APZ Tone Tomšič je v vrhunskih sedemdesetih prenavljal in posodobil zborovsko petje - to pa je bil v slovenski glasbeni tradiciji in razmerah poseg najširših razsežnosti. Nič nenavadnega torej, da je Munihova osebnost takrat in še pozneje, ko je kot urednik glasbenih programov na nacionalnem radiu spodbujal ustvarjanje in poustvarjanje tukajšnjih glasbenikov, zasijala daleč in zasejala zvesto pripadnost glasbenim muzam tudi med ljudmi, ki jim glasba prej kot razum vznemiri strune srca.”

Marko Munih je bil prejemnik srebrnega častnega znaka svobode Republike Slovenije za dolgoletno delo v glasbeni dejavnosti, leta 2011 je za življenjsko delo na področju glasbenega ustvarjanja prejel naziv častni občan Občine Tolmin, leta 2016 pa je bil prejemnik Zlate plakete Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.

Silva Seljak je vodja območne izpostave JSKD v Tolminu

---