Ime naredi človeka

Navkljub izrazito veliki vlogi, ki jo jezik igra v našem življenju, pa je o njem še vedno veliko nepojasnjenega, med drugim tudi njegov izvor. Kako točno se je pojavil ta element kulture, ki ga lahko razumemo tudi kot začetni in odločilni dejavnik razlikovanja naših družb?

Zagonetka odgovora je vezana na dejstvo, da je izvor jezika v organu, ki nam je še danes poln neznank - v človeških možganih. Možgani so botri jezika, ki denimo dojenčku omogočajo, da se popolnoma naravno priuči kateregakoli jezika, medtem ko je to za odraslega človeka veliko trši oreh. Možgani tako v naši rani mladosti z jezikom izoblikujejo tudi našo sliko sveta. Namreč prav jezik, torej poimenovanje stvari, označevanje označencev z označevalci, ustvarja perspektivo sveta, ustvarja kulturo. Vsi smo verjetno že slišali, da imajo Eskimi cel kup izrazov za različne variacije snega, kar pripisujemo vlogi, ki jo sneg igra v njihovih življenjih. Morda malce pretirano poljudno anekdotičen primer, ki pa vseeno nakazuje, na kakšen način jezik konstruira svet okoli nas. Drobi ga, prične ustvarjati vedno manjše elemente v njem. Voda se prične razlikovati od potoka, reke, morja, oceana, divodikovega oksida, dežja, toče, ledu in snega, čeprav je vse voda. Skozi besede se sporazumevamo o stvareh, niti ne nujno le tistih, ki nas obkrožajo samo v otipljivi stvarnosti, temveč o vseh. Stvari so take, ker jih imenujemo oziroma sklenemo dogovor o imenovanju. Vsaka beseda pa v nas sproža asociacije, razumemo jo v kontekstu, lastnem in družbenem, pripisujemo ji različne pomene. Ta vprašanja jezika so neobhodna v pogovoru med nosečim dekletom in njenim partnerjem, ki izbirata ime za svojega še nerojenega otroka, kakršnemu smo priča v drami Ime norveškega dramatika Jona Fosseja. V naši domišljiji se verjetno pojavijo trije popolnoma različni ljudje, če zapišemo Janez, John in Jean, tudi če razumsko vemo, da gre za variacije istega imena. Ime je pomembno. Zven pomeni in pomen zveni, bi rekel slovenski pesnik Boris A. Novak. Zavedanje vsebinskega vozla, ki ga predstavlja človeški jezik, pa je v dramatiko vpisal že William Shakespeare v svoji znameniti igri Romeo in Julija, v kateri lahko zasledimo verze: “Bodi drugo ime! Saj kaj pa je / ime? Stvar, ki ji pravimo cvetlica, / z drugo besedo ne bi manj dehtela” (II. dejanje, 2. prizor, prevedel Srečko Fišer).

Razmišljanja o jeziku so med prebiranjem drame Ime neizbežna. Eden izmed razlogov je gotovo ta, da se v drugem delu naslovni motiv precej dobesedno uprizori skozi prej omenjeni pogovor med nosečo Punco in Fantom. Poleg tega dramo odlikuje ta specifični slog pisanja, ki ga naši možgani asociirajo z besedno zvezo sodobna skandinavska dramatika. Beseda, ki se ob tem pogosto pojavlja, da bi zaznamovala tovrstni odrski govor, je minimalizem. Jon Fosse je mojster tovrstnega dialoga. Njegova dramska poetika je izčiščena, redkobesedna in v tem med vrsticami presenetljivo emotivna. Čeprav je danes absolutno presegel narodne meje in bi lahko rekli, da je eden najslavnejših sodobnih dramatikov nasploh, je pri nas relativno redko uprizarjan. Njegov svet ali svet njegovega jezika nam je verjetno bolj poznan v filmski umetnosti. Prinaša namreč svojevrstno suhoparnost, izpraznjenost, ki ustvarja tudi izrazito specifično komiko, kakršno na primer vidimo v filmih Roya Anderssona (Pesmi iz drugega nadstropja; Ti, ki živiš; Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju). Filmska umetnost tudi jasno kaže, kar je mogoče v vrsticah Fossejevih dram spregledati; da je specifičnost jezika specifičnost kulture. Fosse kot norveški dramatik s seboj prinaša poseben pogled na svet, ki se v marsičem razlikuje od našega. Skandinavska atmosfera, če jo tako poimenujemo, zaradi primanjkljaja boljše besede, spominja na pisavo Harolda Pinterja in Samuela Becketta. Liki delujejo skorajda kot duhovi, prikazni, luščine življenja, njihove besede v prostoru pa kot naostrene britve. Morda so redke, a zato ne zarežejo nič manj močno. Tako sam jezik besedila rojeva njegovo osrednjo vsebinsko nit - posameznika v družinski kompoziciji.

(Celoten prispevek je objavljen v gledališkem listu, ki izide ob nocojšnji prvi slovenski uprizoritvi igre Ime Jona Fosseja.)