Igriv, poetičen, angažiran

OVIEDO > 70-letni Luis Sepúlveda je živel v Gijónu na severu Španije. V bolnišnico v Oviedu so ga sprejeli 29. februarja, kot uradno prvega bolnika z novim koronavirusom v pokrajini Asturija. Okužil se je na literarnem kongresu na Portugalskem.

Komunist v zaporu

Rodil se je 4. oktobra 1949 v mestu Ovalle, severno od čilske prestolnice Santiago. V mladosti je bil goreč komunistični aktivist. Po državnem udaru, s katerim je general Augusto Pinochet leta 1973 strmoglavil socialistično vlado Salvadorja Allendeja, so Sepúlvedo za dve leti in pol zaprli in ga mučili, po posredovanju organizacije Amnesty International pa so ga poslali v domači pripor, od koder se je umaknil v podzemlje.

Blažka Müller, prevajalka

“Luis Sepúlveda je bil umirjen, obenem pa tudi borec, zelo angažiran.”

Potem ko so ga leta 1977 izgnali, je veliko potoval, kot aktivist je bil dejaven v Braziliji, Paragvaju in Ekvadorju, udeležil se je Unescove odprave med staroselce ljudstva Shaur ... Zatem se je ustalil v Evropi, kjer se je naučil francoščine, italijanščine in angleščine, že prej je znal nemško. Sprva je živel v Hamburgu, med letoma 1982 in 1987 pa je bil tudi član naravovarstvene organizacije Greenpeace in delal na eni njihovih ladij.

Njegovo pisanje zaznamujejo poetičnost, preprost humor in slikanje vsakdanjega življenja v Latinski Ameriki. Mednarodno slavo je doživel z romanesknim prvencem Un viejo que leía novelas de amor (Starec, ki je bral ljubezenske romane). V središču zgodbe o sporu med civilizacijo in naravo je Antonio José Bolívar Proaño, nekdanji kolonist, ki zaživi med Indijanci, najde pristen stik z naravo in pozna le dve koristni iznajdbi civilizacije: svojo zobno protezo in ljubezenske romane. Režiser Rolf de Heer je leta 2001 po romanu posnel istoimenski film z Richardom Dreyfussom v naslovni vlogi.

Na krilih poezije

Uspešnico iz leta 1988 berejo v več kot 50 jezikih, v slovenščino jo je leta 1997 prevedla Blažka Müller na pobudo založbe Vale-Novak. “Sepúlvede takrat še nisem poznala, bolj sem se posvečala portugalski in brazilski književnosti, a kmalu sem se prepričala, da imam pred sabo avtorja, ki ni samo predstavnik Čila, ampak španskega jezika nasploh,” se spominja prevajalka. “V Starcu so me pritegnili opisi južnoameriške stvarnosti, seveda tudi sama zgodba in - povem po pravici - kratkost romana. Vsak prevod je težek, zato mi je bila zgoščenost tembolj všeč. Njegov jezik je izjemno slikovit, zato je bilo treba pobrskati po odtenkih našega sicer zelo bogatega jezika, da je tudi v slovenščini polno zaživel južnoameriški pragozd, ob njem pa tudi starčeva čustva.”

Prevajalka je pri isti založbi že leto zatem Starcu dodala še Sepúlvedovo zbirko kratke proze za otroke Zgodba o mačku, ki je naučil galebko leteti. “Tu se je pokazalo, da je pisatelj tudi zelo igriv in obenem poetičen. Maček Zorbas je pravzaprav pesnik, ki galebko Srečko nauči leteti s poezijo, kar se mi zdi izjemno,” pravi prevajalka, ki se je s Sepúlvedo srečala dvakrat: “Prvič, ko je sodeloval pri promociji Starca v Ljubljani. Pripravili smo nekaj zelo lepih in odmevnih srečanj z njim.”

Lepe spomine na april 1997 ima tudi gostitelj Luka Novak: “Sepúlveda je tedaj živel v Nemčiji in se je zelo hitro odzval na vabilo. Bil je izredno ljubezniv in topel človek, eden najprijetnejših avtorjev, kar sem jih imel priložnost spoznati. Očaral me je čut za stvarstvo in solidarnost, ki ga odražajo njegova dela in ki smo ga čutili tudi v njegovi komunikaciji. Takoj je hotel, da ga kličemo Luio. Dejansko je bil na neki način podoben tistemu mačku iz svoje knjige, ki nauči galebko leteti. In ko si bil z njim, si čutil, kakor bi stopil v kakšno povest magičnega realizma. Je pa ta tenkočutni revolucionar znal uživati tudi v zemeljskih dobrotah. Nikoli ne bom pozabil, kako smo ga z Blažko Müller peljali v Vipavsko dolino in je ob pršutu in zelenu kar vzklikal, kako lepo je življenje.”

Povabil jo je v Gijón

Sepúlveda se je med druženjem s svojo toplino prikupil tudi Blažki Müller: “Bil je umirjen, obenem pa tudi borec, zelo angažiran.”

Povabil jo je v Gijón, na festival, kjer je gostil literate in prevajalce z več koncev sveta. “Organiziral je izjemne okrogle mize, na katerih smo se pogovarjali o pomembnih temah tistega časa,” se spominja prevajalka, ki pravi, da bi z veseljem prevedla še kaj Sepúlvedovega: “Je zelo čustven avtor, kar mi ustreza.”

V slovenščini imamo na voljo še njegovo Zgodbo o polžu, ki je odkril pomen počasnosti; prevedla jo je , Vesna Velkovrh Bukilica, leta 2016 pa izdala Mladinska knjiga.

Pisateljevo najslavnejše delo je Starec, ki je bral ljubezenske romane - tudi v slovenščini.