Humor se pojavi, ko je nujen
Obstajajo avtorji, ki ne poznajo minevanja časa in niti žanrskih omejitev. Med temi je prav gotovo Carlo Goldoni, ki ravno zaradi tega posebnega čara, obvladanja gledaliških dinamik in poznavanja človeške duše že dolgo let fascinira poljskega režiserja Janusza Kico. O tem posebnem odnosu z avtorjem in o vsebinah predstave Kavarna, s katero se je začela nova sezona SSG, se je režiser pogovoril z novinarko Nevo Zajc na srečanju, ki ga je v foajeju tržaškega gledališča priredilo Društvo Slovensko Gledališče.
Neva Zajc in Janusz Kica na zanimivem pogovoru v foajeju tržaškega gledališča Kavarna
Foto: SsgRežiserji niso arheologi, saj iščejo tudi v preteklosti iztočnice za branje sedanjosti. Kavarna je na primer delo z družbenokritičnim predznakom, ki ne izvablja smeha po vsaki ceni. Svet v malem na beneškem trgu oziroma v kavarni je prizorišče široke palete šibkosti, od opravljanja do iskanja ljubezni, od igre na srečo do idealistične vere v boljši svet. Kavarna je meščanska drama izgubljenih, tavajočih ljudi, ki se sprehajajo s svojimi zgodbami. Os tega vrtiljaka je Don Marzio, intrigant brez lastne zgodbe, ki se zato ukvarja z življenjem drugih, čeprav (zavedno) brez vsakršne koristi.
V tem malomeščanskem svetu dekadentnih plemičev, brezobzirnih mešetarjev in trgovcev vsi skrbijo za neoporečno fasado, a si želijo transgresije, ki jo predstavlja samska, svobodna plesalka Lisaura. Nanjo se neutemeljeno prilepijo vse govorice in Goldoni tudi v tem primeru (kot večkrat v drugih delih) ustvari lik moderne in pokončne ženske, ki zna poskrbeti zase, čeprav družba 18. stoletja še ni pripravljena sprejeti tovrstne, revolucionarne neodvisnosti.
Obrekovanja in dinamike korupcije so uprizorjene v Kavarni s subtilnim, nekonvencionalnim humorjem, ki je na srečanju z režiserjem postal snov za zanimivo poglabljanje teme komičnosti. Janusz Kica je opisal humor kot kompleksno stvar, ki ne izhaja iz iskanja komičnega efekta, temveč iz resničnega, spontanega vživljanja igralca v situacijo. Humor se pojavi, ko je nujen. Učinek je odvisen tudi od razpoloženja občinstva, od pritiska premiere, od polne ali prazne dvorane, se spreminja od države do države. Po predstavi pa je včasih možno tudi prebrati kritike s humorjem, predvsem ko imaš vtis, da je vsak gledal različno predstavo in jo je torej razumel čisto po svoje.
Pogovor je postal tudi priložnost za izpostavljanje rizičnega položaja gledališča v današnjem svetu, ko je videti, da je umetost pomembna samo tistim, ki jo ustvarjajo, zunaj pa ostaja brez posluha in brez financiranja. •