Hei'An: "Sovraštvo ne bo čisto ničesar spremenilo"

Čeprav je povod za pogovor izid nove plošče in dvodnevni festival, ki jo spremlja, bi se morda uvodoma pomuditi pri nastanku skupine. Ta je precej manj običajen od zasedb z začetki v garažah ali šolskih proslavah. Sprva je šlo menda povsem za vašo željo, vaš projekt?

"Ja, Hei'An je na samem začetku res nastal kot moj solo projekt, ki se je pa kar hitro prelevil v 'proper bend'. Že nekje od začetka srednje šole sem pisal skladbe, čisto tako, samo zase, in takrat še v nekakšnem kantavtorskem slogu, torej samo vokal in kitara, in zelo dolgo sem te skladbe samo pisal ter občasno katero s telefonom posneto objavi na socialnih omrežjih. A leta 2020, med prvim zaprtjem družbe zaradi kovida, sem se kar naenkrat znašel v stanju, ko se je svet malo da ne ustavil in sem imel veliko več časa na voljo, tako sem se odločil, da bom s svojim časom poskusil narediti kaj produktivnega. Kar hitro sem zasnoval idejo za projekt, koncept za naš prvi album, priredil in 'dopisal' skladbe, ki bi pristale na njem, začel resno oblikovati zvočno podobo, ki bi se je šel ipd. Sem pa kmalu za pomoč pri snemanju bobnov in dodatnih aranžmajskih vsebinah prosil svojega dolgoletnega prijatelja, nekdanjega sošolca, s katerim sva obiskovala Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ter takratnega cimra Gaja Bostiča. Med ustvarjanjem sva zelo hitro ugotovila, da bi zadeva zagotovo veliko bolje izpadla, če bi to bil 'dejanski bend' in ne 'one man project', tako da sva hitro šla v novačenje članov. Iskala sva jih predvsem med najinimi znanci, tako da ni bilo potrebe po avdicijah ali čem podobnem, in ker sva bila oba že takrat vedno bolj vpeta v svet glasbe, tudi proces iskanja članov ni trajal prav dolgo. Po nekaj 'testnih članih' sva tudi še pred snemanjem pristala pri glasbenikih, ki so stalni člani Hei'An zasedbe še danes. Kot zadnji pa se nam je pridružil Aljaž, naš 'screaming vocalist'. Kmalu po izidu prvega albuma je postal stalni član benda. Hei'An torej sestavljamo: Matic Blagonič frontman in vokalist, Aljaž Novak kot "screaming" vokal, kitarist Matevž Počič, basist Peter Smrdel in bobnar Gaj Bostič."

In res je, nismo ravno začeli 'v garažah in šolskih proslavah, saj smo projekt želeli zastaviti na kar se da profesionalni ravni, tako da smo se pred koncertiranjem najprej lep čas analitično in resnično v detajle ukvarjali z zvočno podobo benda in gradivom. Preprosto nismo želeli stopiti na oder, ne da bi bil material (vsaj za tisti prvi album) res stoodstotno pripravljen, da ga lahko predstavimo občinstvu.  In ker smo vsi 'perfekcionisti', je ta proces kar trajal, se je pa več kot očitno izplačal - že prvi koncert v karieri smo namreč imeli v razprodani dvorani Komuna Kina Šiška, in že isto noč leteli v Miami, kjer smo nastopili na festivalu 70000 Tons of Metal. Še zdaj ne moremo verjeti, da so se nam stvari tako lepo 'skockale'. Vse kaže, da se je tisto obdobje dolgih priprav pred začetkom koncertiranja res obrestovalo."

Ne morem se izogniti vprašanju, ki ga najbrž najpogosteje dobivate od tradicionalnih  medijev, kakršen je naš. Vaša glasba je mešanica več žanrov, v ospredju so izjemno spevne melodije, ki gredo hitro v uho, te pa se največkrat  prelomijo v divji, pogosto jezno zveneči del, kjer igra pomembno vlogo Aljažev kričeči vokal, dodobra izpiljen že v bendu Malorshiga. Kaj torej pomeni predal "post progresivni metal", kamor naj bi vas uvrščali?

"Post progresivni metal je žanrska oznaka, ki jo je našemu prvemu albumu - in takrat s tem seveda tudi bendu - dodelila naša takratna nemška založba SAOL. Smo pa odtlej marsikaj 'nadgradili', tudi zvočno. Novi album Kiss Our Ghosts Goodbye je tokrat izšel pri založbi Blood Blast Distribution. Ravno ta je našemu novemu albumu dodelila žanrsko oznako 'post-metalcore', ki naj bi še najbolje zaobjela njegovo zvočno podobo, hkrati pa tudi zvočno podobo prvega, saj gre v veliko pogledih za precej odprto kategorizacijo, pa čeprav morda na prvi pogled zveni precej ozka. Kaj to pomeni v praksi ... Metalcore je ena od mnogih podzvrsti metala, ki jih je sicer res ogromno, za katero je izjemno značilno prepletanje spevnih - skoraj že pop-melodij in produkcijskih elementov ter 'težjih', bolj 'heavy' metalskih elementov. In ker naša glasba, še posebej na novem albumu, združuje res ogromno slogov, od skoraj čistega 'mainstream popa', do najbolj heavy metala, deathcora ipd., pa tudi precej elektronike, pa tudi še vedno veliko progresivnih elementov, tudi post-metal ipd., se je založbi oznaka post-metalcore zdela daleč najbolj primerna. Post metalcore v praksi za nas pomeni, da združujemo pop, elektroniko, progresijo in 'težji' metal, a vse na produkcijske načine, ki so značilni za metalcore. O podzvrsteh metala bi res lahko razglabljali ure in ure, in vem, da je za nekoga, ki ni seznanjen z metal sceno, lahko vse skupaj zelo 'novo' in morda malce težje razumljivo."

V slovenskem prostoru je odmevala vaša uvrstitev z debitantsko ploščo imago v ožji izbor predlaganih skladb za nominacijo za nagrado grammy. Prijavil vas producent Randy Slaugh. V Los Angelesu ste tudi snemali, nastopili na plavajočem festivalu 70000 Tons of Metal, se kasneje spet vrnili v LA na sejem … Kaj so pustile vse te izkušnje? Koliko vrat odprle? Nenazadnje bi vas lahko tudi odvrnile od sveta glasbe oz. šovbiznisa.

"Res je, marsikaj se je že zgodilo. Ravno na podlagi nastopa na festivalu 70000 Tons of Metal nas je 'zavohal' naš trenutni management, De Reyna Artist Management, ki sicer izvira iz Bostona. Zaradi reference nastopa je bil laže izvedljiv marsikateri drugi koncert oz. nastop na festivalih, kot sta bila ESNS Eurosonic Festival in ProgPower Europe, ali vloga predskupine kultnih Eyes Set To Kill na delu njihove evropske turneje … Takratno snemanje z LA filharmoniki v Los Angelesu, je tudi znatno poglobilo in utrdilo naš osebni ter profesionalni odnos s producentom, in zdaj lahko že rečem kar večletnim prijateljem, Randyjem Slaughom, ki nas je kasneje tudi prijavil na grammyje. Je namreč je član Recording Academyja, in samo član akademije lahko kogarkoli prijavi za nagrade, sami se ne bi mogli. Ožji izbor za nominacijo, torej v t.i. grammy consideration, je sicer veliko manj laskav, kot če bi nam dejansko uspelo biti nominirani, nam je pa še vedno odprl veliko vrat - med drugim sem tudi sam nedavno postal član grammy U Recording Academyja. Na ta način smo spoznali veliko ljudi iz industrije, uspeli smo dobiti sponzorstvo firme Quantum Industries, zaradi česar so nas ponovno povabili na NAMM, konvencijo glasbene industrije v Los Angelesu. Nismo sicer še doživeli nekega globalno viralnega trenutka, ki bi nas, kot se reče, čez noč katapultiral med zvezde, a dejstvo je, da ves čas konsistentno rastemo in se razvijamo, in iskreno se nam ravno takšna postopna organska rast zdi ključna razlika med muho enodnevnico in bendom, ki obstane. In res je tudi, da bi na marsikaj že lahko odvrnilo od te industrije, saj je v veliko pogledih res 'krvava' in na momente celo 'zahrbtna', a vsi pozitivni vidiki -  vsaj v naših očeh - premagajo negativne, tako da nas ni nič niti malo odvrnilo od naše poti - če že, smo še bolj zagnani kot kadarkoli prej!"

Kakšni so bistveni premiki na novi plošči v primerjavi s prvo? Je bilo zaradi preteklih izkušenj laže? Ali zaradi visokih pričakovanj teže?  In kaj pomenijo producenti, ki sodelujejo z zvenečimi glasbenimi imeni?

"Nov album vidimo kot resnično velik korak v pravo smer. Po albumu imago, in kar nekaj festivalskih nastopih ter mini turnejah v več državah po svetu, smo se odločili narediti majhen korak nazaj, analizirati in ovrednotiti vse, kar se dogaja oziroma se je dogajalo, na tej podlagi ugotoviti, kaj vse se nam zdi, da smo naredili prav in kaj vse bi lahko še izboljšali, in z novim albumom smo se res potrudili po svojih najboljših močeh izboljšati vse, kar se nam je zdelo, da je na prejšnjem albumu manjkalo. Zato smo pred izidom prvega singla z nove plošče naredili pavzo od koncertiranja in izdajanja glasbe. Resnično smo si želeli stvari početi premišljeno, se ne zaletavati in nadgraditi vse vidike benda, ki smo jih lahko. Album Kiss Our Ghosts Goodbye je tako po našem mnenju veliko bolj zrela plošča iz kompozicijskega, liričnega in aranžmajskega vidika. Prav tako smo opazili, da je bila produkcija albuma imago glede na našo takratno raven in kapacitete, dobra in enako velja za mix, a dejstvo je, da je šlo za zelo 'organsko zveneč' album. Nam je pa vedno bolj in bolj postajala všeč glasba, ki je produkcijsko še bolj dodelana in izčiščena, tako da smo dali vse od sebe, da smo na novem albumu naredili preskok tudi v tej smeri. Definitivno je bilo zaradi preteklih izkušenj lažje, saj so nas obogatile z veliko novimi znanji in prijemi, prav tako pa smo ravno na podlagi kontaktov, ki smo jih pridobili, uspeli priti do imen, ki so sodelovala na novem albumu. Z njimi pa nas je povezal prav Randy Slaugh. Vsi sodelujoči imajo zelo, kakor jim pravimo, 'high-level' reference - Zakk Cervini je med drugimi delal že z Bring Me The Horizon, Blink-182, Yungbludom, Joseph McQueen z Davidom Guetto, From Ashes To New, Bad Wolves …, Ted Jensen z Green Day, The Eagles, Norah Jones in drugimi. In tu je še Randy, ki je delal že z Jellyjem Rollom, Sleeping With Sirens, Architects … Zelo verjetno nihče od teh ljudi ne bi sodeloval z nami kar tako, če ne bi Randy tako močno verjel v nas. Res je tudi, da nas reference niso zanimale niti približno toliko, kot gola kvaliteta produkcije, ki so je tej ljudje sposobni. Delati z njimi je bila fantastična izkušnja, saj so vsi takoj razumeli našo vizijo in jo bili sposobni uresničiti tako, da zdaj res zvenimo natančno tako, kot smo si vedno želeli, kot smo od nekdaj sanjali. Vsak je dodal nekaj svojega, oziroma opravil svoj del na ravni, ki jo od takih ljudi tudi pričakuješ, hkrati pa nihče ni nikakor posegal v našo glasbo, ampak so resnično skupaj z nami, glede na naše želje, pomagali natančno oblikovati želeno zvočno podobo. Ves čas je bil prisoten občutek sodelovanja, da smo skupaj ustvarili produkt, na katerega smo lahko vsi ponosni. In večno jim bomo hvaležni, da dovolj verjamejo v nas, da so bili pripravljeni sodelovati."

Če se ozreva k vsebini, je najbrž duhov, ki jih omenjate v naslovu nove plošče in od katerih se poslavljate, več. Kateri vse?

"Res je! Vsaka skladba na albumu Kiss Our Ghosts Goodbye se ukvarja z nekakšnim 'duhom', preteklo travmo, negativno situacijo, kompleksom ..., ki sem jih želel skozi proces ustvarjanja albuma skorajda terapevtsko predelati in pustiti za sabo, od tod tudi naslov. Tako se album ukvarja s temami, kot so moja bitka z multiplo sklerozo in depresijo, spolno identiteto, pojavi sovraštva, homofobije, rasizma, ksenofobije in drugih škodljivih mentalitet, ki so trenutno v svetu žal vse pogostejše in pogostejše, s čisto bivanjskimi vprašanji smisla življenja glede na to stanje, v katerega vse globlje in globlje padamo … Sem pa tokrat želel poslušalca nagovoriti malo bolj neposredno, tako da je album veliko manj introspektiven kot prvi, ampak poslušalca poziva, naj tudi sam poskusi premisliti o vseh teh temah in mogoče skozi poslušanje, ali na katerikoli lasten način, ki bi si ga izbral, poskusi svoje lastne duhove pustiti za sabo. Ne podajam absolutno nobenih odgovorov in ne delam propagande nobeni od naštetih tem, ampak zgolj delim svoje izkušnje in misli, ter poslušalca naprošam, naj tudi sam poskusi razmisliti in pri sebi ugotoviti, kaj se mu zdi prav in kaj ne."

In odzivi so?

"So! Veseli me, da smo od digitalne izdaje albuma prejeli kar veliko sporočil od poslušalcev in sledilcev na različnih socialnih omrežjih, pa tudi v živo. Zaupali so nam kar nekaj osebnih travmatičnih zgodb, predvsem pa poudarjali, kako močno se jih je dotaknil album, in kako jim je dejansko sprožil miselni proces, s katerim so prišli do svojih 'odgovorov'. Pa da jim je album pomagal predelati tudi lastne zadeve, ki so jih 'morile'. Že preden je izšel, smo si rekli, da če se dotakne enega samega človeka in mu na neki način 'pomaga predelati svoje duhove', je album uspešen. In kaže, da je teh ljudi kar nekaj, in postopoma vedno več, tako da smo izjemno veseli."

Če se za hip ustavimo pri temi sprejemanju spolne identitete. Če ste na prejšnji plošči v pesmi can't get out of my skin še iskali pomoč, ker  človek ne more iz svoje kože in išče sprejetost, je sporočilo Make Me Want To Leave You (MMWTLY) že plod rasti, sprejetja in odločitve, da nas sovražno okolje ne bo spremenilo. Bi lahko tako rekli?

"Na neki način, ja! Skladba can't get out of my skin je sicer govorila o drugi problematiki, kot jo odpira MMWTLY, je pa vsekakor prva bolj 'klic na pomoč', druga pa je res plod osebnostne rasti ter sprejemanja samega sebe. MMWTLY je namreč skladba, ki se vsebinsko ukvarja z nesprejemanjem spolne identitete posameznika s strani določenega dela družbe in 'uporom'. V bistvu je nekako 'anti-homofobna' skladba. Govori namreč, da se vsak človek rodi,  kakršen se rodi, in se ne glede na svojo spolno usmerjenost ter spolno identiteto - pa naj bo to hetero-, homo-, bi-, ali karkoli drugega - ne bi smel počutiti zaradi tega 'napadenega'. Če človek nikomur ne škodi, zakaj bi kogarkoli na tem planetu brigalo, s kom spi? Če se z nečim 'osebno ne strinjaš' ali 'ti je osebno tuje', še ne pomeni, da imaš pravico se vtikati v življenja drugih, sploh pa ne v enega najbolj osebnih delov njihovih življenj, mar ne? To problematiko pesem MMWTLY v primerjavi s can't get out of my skin res raziskuje veliko bolj odločno in iskreno pove, da sovražno okolje ne more in ne sme vplivati na identiteto posameznika. Še vedno pa poslušalcu teh 'odgovorov' ne 'postavi v usta', ampak ga s premišljenimi vprašanji poskuša vzpodbuditi, naj se sam zamisli, in ugotovi, kaj se mu zdi res pomembno in človeško. In apelira, naj ne 'sovraži' ljudi, ki mu čisto nič nočejo, saj sovraštvo ne bo čisto ničesar spremenilo. No, razen tega, da bi vsem zagrenilo življenje ..."

V skladbi What Do You Have To Save, se sprašujete o posameznikovem prispevku k boljši družbi. Kaj bi sami radi prispevali s svojo glasbo?

"V luči porasta sovraštva in družbenopolitičnih trenj po svetu, vojn, globalnega segrevanja, vedno večjega širjenja lažnih novic - fake news, postopnega razvrednotenja človečnosti v prid izkoriščevalskim težnjam velikih korporacij ... pesem poslušalca opozori na vse, kar se dogaja, in ga predvsem sprašuje, če se mu zdi, da imamo kot človeštvo in kot družba sploh še šanso za 'boljši jutri', ali smo zabredli že pregloboko in upanja na kakršnokoli svetlo prihodnost več ni? Naslov se z razlogom konča z vprašajem, saj nima odgovora na to vprašanje, in iskreno ne vem, če ga sploh kdorkoli na svetu ima, a se mi vseeno zdi skrajno pomembno razmišljati o teh temah. In na koncu, vsaj upam, da kot družba res pridemo do rešitev.

Naša glasba sicer že od začetka pretežno izhaja iz temačnejših, neprijetnih tematik, tako tudi zveni, a vedno želimo ponuditi vsaj kanček upanja, luč na koncu tunela, in tako dati usodi možnost, da se mogoče le izide pozitivno in boljši jutri le pride za vse ljudi sveta, ne glede na to, od kod izhajajo. Vemo, da nismo niti približno dovolj veliki, da bi dosegli ne vem kako velik delež celotne svetovne populacije, kakor bi lahko dosegla Taylor Swift recimo, kot trenutno 'največja' glasbenica na svetu, a se nam vseeno zdi, da vsak korak šteje. In kot rečeno - če že samo eno osebo na svetu spodbudimo k razmišljanju in ji hkrati damo občutek upanja, smo že 'zmagali'."

Občutek osvobojenosti je v ospredju tudi morda najbolj pop skladbe Liberated, ki jo tako kot že tri predhodne single spremlja razkošen videospot. Zakaj toliko stavite na spote? Sprašujem, ker je prav te dni presenetila novica, da evropska postaja MTV zapira?

"Če sem iskren, ni da bi spet toliko stavili na spote. A dejstvo je, da sploh metalske publike, ob singlih nekako pričakujejo tudi videospot. Ker pa je naša glasba v veliko pogledih res dinamična in zna na trenutke spominjati skoraj že na filmsko oziroma nekakšen 'soundtrack', se nam je vsaj do zdaj zdelo pomembno, da tudi videospoti ustvarijo skoraj 'filmski moment' in tako še podkrepijo njeno sporočilnost. Res je, MTV se poslavlja, in tudi pričakovanje, zlasti mlajšega občinstva, razkošnih videospotov tudi počasi usiha. Tako v sklopu videospotov za nov album najdemo tako 'zelo filmske' kakor 'zelo osebne' spote, ki dajo prednost osebnemu stiku s poslušalcem in vpogledu v delovanje našega benda. Nekako se nam zdi, da vsaka skladba, ki kliče po spotu, kliče po drugačnem tipu spota. In ker se nam sinergija med glasbo in vizualnim vidikom benda (ne nujno le v smislu videospotov, ampak tudi splošnega videza, 'artworka' ipd.), smo doslej vedno poskusili to sinergijo narediti čim bolj logično in dodelano, seveda po naših trenutnih zmožnostih. Pa še to: če smo že z novim albumom naredili produkcijski in kompozicijski korak naprej, smo si ga želeli tudi pri videospotih, in mislim, da nam je kar lepo uspelo. Če se vrnem k MTV: če bi kdaj zavrteli na njem naš videospot, bi bili nedvomno izjemno ponosni, a to ni bil nikoli neposreden cilj. Spote delamo za naše poslušalce, ne za MTV. Nam je sicer žal, da se zapira, ker pomeni v veliko pogledih konec neke dobe, a močno dvomim, da bo to kakorkoli vplivalo."

Zdi se, da ste že od samega začetka usmerjeni v tujino, kar je resnici na ljubo iz Slovenije uspelo le redkim. A čeprav ste v začetku nekaj skladb posneli tudi v slovenščini, so zdaj izključno angleške. Zakaj? Kakšen je bil doslej odziv doma in v tujini, kamor ste s prejšnjo ploščo odšli tudi na turnejo?

"Metal glasba je z vsemi svojimi podzvrstmi res žanr brez geografskih meja. Metalske publike večinoma ne zanima, od kod bend prihaja, ampak zgolj, če jim je všeč ali ni. V tem pogledu imamo kar veliko srečo, saj je zato v tem žanru mogoče vseeno vsaj rahlo lažje prodreti v tujino. No, še vedno ni niti približno enostavno, seveda. A ker je tudi slovenska metal scena zelo dejavna in močna, nam ni v interesu, da bi jo kakorkoli 'zanemarili', saj smo izjemno ponosni, da je pri nas metal tako živ. Je pa res, da je Slovenija pač majhna država, in četudi je 'procent metalcev vzpodbuden, je še vedno absolutno število potencialnih metal poslušalcev pri nas veliko manjše kot mogoče kje na tujem, večjem trgu, kar izhaja že iz preproste statistike. Z bendom tudi nikoli nismo ciljali na noben specifičen trg v geografskem smislu, ampak pač na metal, metalcore, post-metalcore tržišče kot celoto. Tako da imamo trenutno več tisoč poslušalcev iz zelo različnih držav po svetu. Ta hip dejansko največ iz ZDA, veliko pa tudi iz Nemčije, Nizozemske, na novo se pojavljajo celo japonski poslušalci … Z veseljem pa lahko rečem, da za ta album čutimo veliko večjo podporo doma kot smo za prvega, tako da smo zelo veseli in hvaležni tudi za to. Zdi se mi, da je tudi 'metalcev' v Sloveniji zadnje čase vedno več, kar je tudi izjemno vzpodbudno! Tako da so odzivi tako doma kot v tujini vse boljši in vse večji. S prvim albumom smo res že koncertirali marsikje po svetu, za 2026 in naprej pa z novim pripravljamo še marsikaj. Čisto vse 'merljive številke' nam tudi počasi a prepričljivo rastejo, veliko domačih in tujih medijev je našem novem albumu že poročalo, zato si upam reči, da je za zdaj odziv na splošno še boljši kot za prvo ploščo. Je pa obdobje prvega albuma doživelo nekakšen vrhunec kar nekaj časa po izidu, ko smo imeli za seboj že kar nekaj koncertov, tako da se veselimo, kako bo videti vrhunec Kiss Our Ghosts Goodbye obdobja. Pustimo se presenetiti."

Kako torej doživljate slovensko glasbeno sceno in tržišče? So Hei'an prealternativni za Radio Capris in premalo alter za Radio Študent? Kdo so domače skupine, ki jih cenite?

"Slovenski glasbeni trg je kot celota zelo specifičen, in se obnaša tako na strani akterjev kot na strani poslušalcev precej drugače kot večina drugih glasbenih tržišč po svetu. Ne pravim, da je to slabo, ne pravim niti, da je to dobro, je pa drugače. S prvim albumom smo bili v tujini veliko bolje sprejeti. A vse kaže, da se z novim albumom tudi to spreminja - končno doživljamo podporo tudi doma. Vrtijo nas na vedno več radijih doma in po svetu, in če se osredotočim na domače - končno doživljamo tudi podporo medijev, kot so Radio 1 Rock, Val 202, Radio Robin, Radio 94, Radio Koper in še jih je. To, da nas zdaj tej radiji končno vrtijo in nekateri celo končno vabijo na intervjuje, doživljamo kot veliko zmago in velik korak v pravo smer - zato hvala vsem! In enako je s tujimi radiji - iz statistik distributerja ipd. je vidno, da nas vrtijo na nekaj radijih v ZDA, Mehiki, Braziliji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Franciji, Italiji, celo na Japonskem. Sicer nas še ni na 'ultra' velikih tujih radijskih postajah, večinoma gre za manjše, a jih je številčno veliko, veliko več kot kadarkoli prej. V Sloveniji pa nas prej skorajda niso vrteli, z redkimi izjemami, ko se je komad mogoče na kakšnem radiju enkrat 'spustil', zdaj smo pa vsaj na nekaterih omenjenih celo v redni rotaciji. Glede postaj, kot sta Radio Capris in Radio Študent, pa potrjujem - ne na prvi ne na drugi postaji nas še nikoli niso zavrteli, nismo doslej niti zaznali ne vem kakšnih odzivov na naše delo - se opravičujem, če je smo morda spregledali in komu delam krivico -, je torej čisto možno, da bo razlog res ta, da smo za prvega 'premalo komercialni', za drugega pa 'preveč'. A s tem ni čisto nič narobe, nič ne zamerimo. Vsak radio ima svojo uredniško in programsko politiko, in če ji Hei'An ne ustrezamo, je popolnoma logično, da nas ne vrtijo. Tako pač je. Vseeno pa hvala vsem ostalim!

Domačih glasbenih skupin, ki jih cenimo, spoštujemo, podpiramo in radi poslušamo, pa je dejansko več. Če jih naštejem le nekaj: Within Destruction, Noctiferia, Nomark, Gramatik, Laibach, Drill, Alo! Stari, Rok Nardin, Pavlov, Martina Et Al., From Ashes, Malorshiga, Fed Horses … Poslušamo res veliko različne glasbe. V Sloveniji imamo kar nekaj izjemnih bendov in ustvarjalcev, ki jih imamo zelo radi!"

Za konec pa - končajmo tradicionalno - kaj si lahko obetamo v Cukrarni? Zakaj lokacija, celo dvodnevni festival? 

"Predvsem si želimo proslaviti izid novega albuma, kakor se spodobi. Do zamisli o Cukrarni in dvodnevnem festivalu nas je napeljal Matej Ahlin iz kolektiva Dirty Skunks. Po eni strani že lep čas nismo igrali v živo po drugi pa, kot je rekel Matej, če smo že z vsem hoteli narediti korak naprej, pa dajmo še z izidom poskusiti nekaj posebnega. Cukrarna nam je zelo všeč kot prizorišče in se mi zdi, da se že estetsko lepo prilega naši glasbi. In da res naredimo ta izid še bolj poseben, kot je bil prejšnji, smo si rekli, ja, nič, kaj pa če namesto enega solo koncerta, naredimo raje kar dvodnevni festivalček. In kar ne morem verjeti, da se bo zdaj dejansko uresničil. Nastopimo oba dneva, in naša seta bosta seveda temeljila na novem albumu in ga predstavila v celoti. Pripravljamo pa še nekaj presenečenj, ki jih nočemo razkriti pred nastopom. To bosta obenem naša edina nastopa v živo v 2025. Uspeli smo dobiti tudi štiri fantastične predskupine, ki jih cenimo in radi poslušamo. In čeprav so si različne med sabo, se mi zdi, da lepo pašejo v naš Hei'An kontekst. Niso vse metalske, kar lepo poudari, da tudi mi nismo ravno tradicionalno metalski bend. Nastopili bodo Pavlov, Martina Et Al., From Ashes in avstrijski Arklight. Po drugem dnevu pripravljamo v Cukrarni tudi Hei'An DJ Set after party do zgodnjih jutranjih ur, imeli bomo svoje Hei'An pivo, ki smo ga pripravili v sodelovanju s koprsko mikropivovarno Naboj, ni da ni - res bo en tak 'proper' mini festivalček"! Tako da vse ljubitelje melanholične, a vseeno udarne glasbe lepo vabimo, naj se nam pridružijo. Verjamemo, da jim ne bo žal."