Govoriti moramo o Srebrenici
Primorski poletni festival (PPF) se skozi gledališko in plesno umetnost od svojega nastanka odziva na ključne fenomene in dogodke v družbi. Del letošnjega programa 32. PPF je bil tako tudi poklon 30. obletnici genocida v Srebrenici. Lani je Generalna skupščina Združenih narodov 11. julij razglasila za mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici.
KOPER > Minulo soboto so o Srebrenici, posledicah vojne v Bosni in Hercegovini ter povezavah z današnjim dogajanjem v svetu govorili na okrogli mizi naslovljeni Srebrenica, 30 let po genocidu.
Sodelovali so dr. Faris Kočan, docent na Katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Roberta Biagiarelli, italijanska igralka, pisateljica in režiserka, Azra Nuhefendić, bosansko-italijanska novinarka in pisateljica, ter politični komentator Franco Juri.
Zgodovina, ki je ne smemo pozabiti
Julija leta 1995 so enote vojske Republike Srbske pobile 8372 bosanskih muslimanov, pretežno moških in dečkov, v Srebrenici, ki je takrat bila varno območje Združenih narodov. Posmrtnih ostankov približno 1000 žrtev še vedno niso našli. Po nekaj tednih je mednarodna skupnost le intervenirala in decembra istega leta se je vojna v Bosni in Hercegovini končala. Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije je kasneje presodilo, da se je v Srebrenici zgodil genocid.
V imenu organizatorja je Neva Zajc je v uvodnem nagovoru spomnila na besede Borisa Pahorja, ki je vztrajno opozarjal na pomembnost ohranjanja spomina, njegovo krhkost in kako ga je moč z lahkoto spremeniti.
Presoje mednarodnega sodišča so ključnega pomena
Dr. Kočan je izpostavil, da je “genocid vedno politični projekt in tako je tudi voden”, vendar je zanikanje zločinov v Bosni in Hercegovini močno razširjeno. Kot razloge za to je navedel politično in družbeno nepripravljenost, relativizacijo, ideološke diskurze ter tudi odsotnost teh tem v šolskih učnih načrtih.
Roberta Biagiarelli
igralka
“Srebrenica ne govori o preteklosti, ampak o sedanjosti, morda celo o prihodnosti, zato moramo biti pozorni in razmisliti o tem, kaj lahko storimo danes.”
Ne glede na to Dr. Kočan in Azra Nuhefendić pravita, da so presoje mednarodnega sodišča in priznanje, da se je zgodil genocid, ključnega pomena, saj ohranjajo resnico. To je pomembno storiti tudi v Gazi, sta prepričana.
Franco Juri je poudaril, da mora EU spremeniti svoj odnos do Gaze, ki je zelo podoben takratnemu odnosu EU do Srebrenice. Povedal je, da “opažamo popolno brezbrižnost, čakanje, pomanjkanje pogum posameznih držav članic, ki bi lahko ukrepale, saj imajo vse pravico veta, vendar si nobena tega ne upa storiti”.
“Vsak lahko nekaj stori”
Roberta Biagiarelli je na koncu pozvala k ukrepanju z besedami: “Srebrenica ne govori o preteklosti, ampak o sedanjosti, morda celo o prihodnosti, zato moramo biti pozorni in razmisliti o tem, kaj lahko storimo danes. Ne smemo postati ravnodušni ali se počutiti nemočne. Vsak lahko nekaj stori.”
Po okrogli mizi je nastopila Roberta Biagiarelli, ki je v zadnjih 28 letih monodramo A kot Srebrenica izvedla več kot 600-krat in z njo prepotovala celotno Evropo. Z njo pripoveduje zgodbo o Srebrenici in njeni tragediji. V poldrugo uro trajajočem monologu postane pripovedovalka, protagonistka in pričevalka, ki obuja spomin na dogajanje pred genocidom in po njem ter se spominja žrtev in kaže s prstom na krvnike.