Gorici nista brezmejni od včeraj

KROMBERK > Ko govorimo o ljudeh, ki so zaznamovali goriški obmejni prostor, je ime Jožeta Šušmelja, lani preminulega sociologa, diplomata in nekdanjega predsednika skupščine občine Nova Gorica, eno prvih, ki pride na misel. Človeka z veliko začetnico, ki ni bil le izjemen opazovalec, pač pa dejaven akter pri mnogih ključnih dogodkih v tem prostoru.

V knjigi Sodelovanje dveh mest: Nova Gorica in Gorica, katere naslovnico krasi slika Silvestra Komela Sožitje, zajame obdobje od leta 1945 do osamosvojitve Slovenije in ponuja celovit pregled razvoja in izzivov Nove Gorice, predvsem v kontekstu sodelovanja z Gorico. In razmislek o njeni sedanjosti in prihodnosti. Vmes spomni tudi na pobude (na primer gradnjo športne dvorane točno na meji pred pol stoletja), ki so bile “pred svojim časom” in zato neuresničene. “Dva družbenopolitična sistema nista bila ovira za sodelovanje, predvsem zaradi usmeritve novogoriških in goriških struktur, ki so večkrat mimo togih stališč in usmeritev državne politike vodile samostojno politiko sodelovanja in prijateljstva,” je med drugim zapisal.

Kot sta poudarila urednika dr. Marko Klavora in dr. Petra Kolenc, je knjiga, ki sta jo izdala Goriški muzej in novogoriška raziskovalna postaja ZRC SAZU, predzgodba EPK in je zato izšla v pravem času. Pokaže, koliko truda posameznikov iz lokalnega okolja je bilo vloženega v vizijo o sodelovanju v ne vedno lahkih okoliščinah. “Velikokrat imamo občutek, da je danes, ko so gonilna sila projekti in je v ozadju denar, težje sodelovati,” je menil Klavora. Kolenc pa je poudarila nepristranskost Šušmelja, ki je hotel v globino razumeti ta prostor, “hotel je razumeti eno in drugo stran”. In predvsem je imel v ospredju človeka. “Strankarske politike se je vse življenje otepal, njega so zanimale težave in potrebe ljudi,” je potrdil njegov sin Andrej Šušmelj. Kar je nenazadnje pokazal že z diplomskim delom, sociološko analizo potreb prebivalcev mladega mesta Nova Gorica, za katerega je z Marjanom Tavčarjem prejel Prešernovo nagrado. Ljudi je najbolj bolela zaprta meja, hlepeli so po bolj svobodnem prehodu meje, sta ugotovila. In za to se je Šušmelj ves čas boril. Tudi kot župan med letoma 1974 in 1982, ko je, kot je poudaril njegov prijatelj in takratni sodelavec, arhitekt Tomaž Vuga, bila industrija na višku, ko so gradili po 250 stanovanj na leto, širili šolstvo, dokončali bolnišnico. “Plod sodelovanja z Gorico sta bila MMP Vrtojba, odprtje Erjavčeve ulice, zastavili smo briško cesto, ki je bila odprta leta 1985.” Prav ta cesta, nekakšna “luknja skozi mejo”, je bila, kot je dejal, že takrat v resnici “borderless”. In prav v času Šušmeljevega županovanja sta Gorici med drugim dobili tudi legendarni Pohod prijateljstva.