"Gora Rocka je boljša od Woodstocka, jebenti!"

LJUBLJANA, PRAPETNO BRDO • Režisersko taktirko pri dokumentarnem celovečercu Gora Rocka je držal Miran Zupanič, ki ga je slovenska javnost pobliže spoznala prek odmevnega dokumentarca Sarajevo safari. Tokratni Zupaničev izdelek je - za razliko od prej omenjenega Sarajevo safari - nagnjen k bolj lahkotnim temam. Film bi težko opisali kot glasbeni dokumentarec, saj gre pri filmu za zgodbo o lokalni skupnosti, ki je, v želji, da bi Šentviška planota vendarle dobila svoj glasbeni festival, stkala neprelomljive vezi in že več kot dve desetletji piše zgodbo enega izmed redkih slovenskih rock festivalov.

Zgodba, ki jo film pripoveduje, je vsej prej kot suhoparna. Začinjena je s pronicljivim, morda celo nekoliko ciničnim humorjem. In prav zato je toliko bolj prepričljiva. Začne se skoraj banalno, kot ideja ob 10. obletnici Športnega društva Šentviška gora. Najprej je, kot se spominjajo v filmu, vse skupaj lezlo v "govejo smer", dokler ni Vesna Ozebek - ena izmed tistih, ki s festivalom diha od vsega začetka - rekla: "Če ne pripeljete Big Foot Mame, nimate 'jajc'".

Dva evra ali pa nič?

Od tam naprej je šlo zares. Tudi dobesedno - organizacijska ekipa se je pred prvo edicijo prepirala o eksistencialnem vprašanju vsakega festivala: ali zaračunati simbolično vstopnino v višini dveh evrov ali pustiti dogodek brezplačen. Ta začetna dilema danes delulje skoraj arhaično, če vemo, da festival vsako leto obišče štirimestno število ljudi, njegov izkupiček pa namenijo v dobrodelne namene.

Največjo čarobnost v filmu je čutiti v dejstvu, da osrednje dogajanje ni postavljeno na oder. Ravno nasprotno, gledalec največ časa preživi v zakulisju. Med ljudmi, ki postavljajo ograje, bdijo nad parkirišči, skrbijo za ekološki vidik festivala, pripravljajo program in urejajo infrastrukturo na parceli, ki jo je festivalu velikodušno odstopila domačinka Marta Pervanje. "Marta je zakon," v filmu poudari vodja festivala Jernej Kenda. Že to gledalcu da jasno vedeti, da festival v Prapetnem brdu ni produkt, temveč rezultat moči skupnosti.

Na premieri so se mudili tudi (z leve): režiser Miran Zupanič, vodja festivala Gora Rocka Jernej Kenda, producent Boštjan Ikovic in Tomaž Ozebek iz ožje organizacijske ekipe festivala.

Foto: Marko Čuk

Prav ta vidik je bil po besedah Zupaniča tisti, ki ga je najbolj nagovoril. Festival je prvič pobliže spoznal leta 2017, ko je tam snemal dokumentarec o Vladu Kreslinu. Slaba vremenska napoved se je tedaj izkazala za zavajajočo in nastali so izjemni posnetki, priznava Zupanič. Ko so ga organizatorji kasneje povabili k snemanju filma ob 20. obletnici, ni okleval.

Skupnost, ne pa individualizem

Da Gora Rocka presega okvire običajnega festivala, potrjujejo tudi glasbeniki. "Gora Rocka je boljša od Woodstocka, jebenti," je po projekciji filma v Cankarjevem domu brez olepševanja pripomnil Vlado Kreslin, medtem ko je Urša Mihevc iz zasedbe Fed Horses poudarila, da je "na Gori Rocka v središču dogajanja skupnost, ne pa individualizem."

Jure Longyka, ki je povezoval pogovor po projekciji, se je na vodjo festivala Jerneja Kendo obrnil s preprostim vprašanjem. "Zakaj rock?" je vprašal Longyka, Kenda pa je za trenutek pomislil, nato pa v svojem značilnem slogu pripomnil: "Morda zato, ker so naši starši poslušali Avsenike in Slake, mi pa smo bili tega že siti. Pa tudi zato, da bi preglasili tiste naše zvonce, krave in traktorje." Prav v tej izjavi je zgostil bistvo festivala: upor, humor in močna vez z okoljem, iz katerega izhaja.

Preddverje Kosovelove dvorane Cankarjevega doma so minulo soboto oblegali ljubitelji dobrodelnega rock festivala Gora Rocka.

Foto: Marko Čuk

Premiere filma so se udeležili tudi številni glasbeniki, ki jih lahko vidimo (in slišimo) v filmu. Pojavili so se člani zasedb Fed Horses, Orlek, Društvo mrtvih pesnikov, Hamo&Tribute 2 Love, Vazz Live, Delta Riff in drugi.

Kot rečeno, dokumentarec Gora Rocka ni film o glasbi, temveč o ljudeh. O prostovoljstvu, požrtvovalnosti in trmi. In morda še najbolj o tem, da se tudi v času, ki ga pogosto opisujemo kot razklanega, še vedno najdejo prostori, kjer skupnost ni samo parola. •