Scenografinja Karin Fritz prvič v SSG

Bleščeča je tudi umetniška ekipa, ki jo vodi Janusz Kica. Priznani režiser je velikokrat raziskoval Goldonijev opus in poetiko. Pred kratkim je na Dunaju zaživela njegova uprizoritev Počitniške trilogije, tokrat pa bo na vrsti preplet zgodb, ki v kavarni povezujejo na humorističen in nepričakovan način ljudi iz različnih okolij in z različnimi življenjskimi nazori.

Izvirno glasbo za predstavo je napisala Tamara Obrovac, prvič pa sodeluje s SSG nemška scenografinja in kostumografinja Karin Fritz, ki deluje v pomembnih dramskih in opernih gledališčih, kot so Deutsche Oper Berlin, Theater an der Wien, Theater in der Josefstadt in druga, in nam je v pogovoru razkrila nekaj več o svoji karieri.

Začelo se je po naključju ali je prišlo do “klica”?

“Ko sem bila otrok, so me navduševali 'zakladi' na babičinem podstrešju. Igrala sem se s starimi oblekami in klobuki, ki sem jih shranjevala pod posteljo. Takrat seveda si sploh nisem predstavljala, da bi gledališče lahko postalo moj poklic. Pravzaprav sem želela postati modna oblikovalka. V času študija sem morala opraviti enoletno prakso in sem izbrala gledališče. Spoznala sem tako svet, ki mi je bil podoben, in od takrat si nisem mogla več predstavljati, da bi lahko delala kaj drugega v življenju. Prišel je nato izziv visokega šolanja na salzburškem Mozarteumu; bila sem še vedno prepričana, da bo kostumografija moja edina pot, nakar sem se zaljubila v scenografijo. Tako so se rodile sanje, ki me spremljajo še danes.”

Začnimo pri razlikah med dramskim gledališčem in opero. Je opera bolj zahtevna ali bolj navdihujoča?

“Odvisno od ekipe. V operi imam veliko svobode in to je izjemno navdihujoče. Ustvarjaš svet, ki ne obstaja, vse je zelo umetno. Sodelovala sem pri uprizoritvi raznih sodobnih oper, kar ponuja še dodatno prednost: publika nima pričakovanj. Člani ekipe, s katero sem sodelovala na opernih odrih, so se upokojili, nakar se je začel nov izziv, saj sem se usmerila v muzikal in dramsko gledališče. Muzikal me zanima, ker zahteva veliko energije in znanja, saj ni niti sekunde tišine ali statičnosti. Vse stalno teče in nimaš časa za umirjeno razmišljanje. Pevci muzikalov so izjemni: pojejo, plešejo, igrajo, obvladajo vse izraze.

Po vseh nabranih izkušnjah lahko povem, da je dramsko gledališče tisto okolje, kjer so odnosi znotraj delovne ekipe najpomembnejši. Zato moraš zelo pozorno slediti vajam, da oblikuješ in izboljšaš svoje zamisli, pomagaš igralcem, zmanjšaš potencial tveganja, preverjaš učinkovitost svojih prepričanj v procesu dela.”

Režiser določa obliko uprizoritve: koliko manevrskega prostora ostaja za koncept scenografa?

“Vsako sodelovanje se razvija na osnovi potreb in zahtev, o katerih se je treba vedno pogovoriti. Navadno imam precej svobode. Ponudim svojo idejo, razpravljamo, pridemo do skupne poti med včasih različnimi pogledi.”

Je poleg navodil režiserja tudi delovno okolje vir navdiha?

“V prvi vrsti me navdihuje odnos z režiserjem. In branje teksta, čeprav imam včasih težave, ko delam izven nemškega okolja. Besedilo preberem namreč v nemščini, brez črt, zato skušam slediti hitrim spremembam, kar ni vedno enostavno.”

S Kico sodelujete že 33 let v glasbenih in dramskih produkcijah. Kako bi opisali dolgoletno umetniško zvezo?

“S spominom na prvo sodelovanje. Takrat sem bila noseča in sva sodelovala pri uprizoritvi muzikala Čarovnik iz Oza. Bilo je v gledališču v kraju Karlsruhe, imela sva visok proračun za sijajno uprizoritev. Prepričala sem Janusza, da bi lahko imeli na odru pravega psa. Ko se je protagonistka pogovarjala z njim, pa je imela v rokah zelo podobno plišasto lutko. Janusz je prišel k meni domov, ko sem sestavljala omenjeno lutko: okrog mene so bili fotografije psa, orodje, kosi krzna vsepovsod. Videti je bilo prizorišče zločina. Tako se je začelo najino sodelovanje. Bila je 'umetniška' ljubezen na prvi pogled. Po predstavi se je rodila moja hči. Bilo je nepozabno.”

Najnovejša skupna stvaritev je zdaj pred vrati. Kakšno Kavarno lahko pričakujemo?

“Pravzaprav se vse dogaja izven kavarne. Zunanjost ima osrednjo vlogo, ker smo na križpotju, na stični točki poti, ki peljejo like v različne smeri. Kavarna je os tega stalnega premikanja. Znotraj nje stoji čudovit aparat za kavo, ki nam ga je poskrbel podjetnik Fabrizio Polojaz. Aparat bo v središču dogajanja, zaenkrat pa je tudi v središču naših pavz med vajami, saj lahko pijemo vedno odlično kavo! Okrog kavarne se bodo premikale mize, stoli, ljudi, v energetskem toku, na odprtem prizorišču. Prikazali bomo neko abstraktno vas. Nismo v Benetkah, niti v Trstu. Poudarek ne bo namreč na prostoru, ampak na likih in igralcih. Proračun ni velik, a so včasih omejena sredstva tudi kreativni izziv.”

Kaj vam je najbolj všeč pri vašem delu?

“Da ni nikoli enako. Vedno novi izzivi, sodelavci, projekti, okolje. Tudi živeti v Trstu nekaj tednov je nekaj novega. Vsakič si nekje drugje, vsakič z novimi idejami.” •