Globokar in Rojko: od nemih grimas do vokabularja profanosti

NOVA GORICA > Naslov koncertnega tandema z naslovom Glasbeni simpozij je tudi naslov uvodnga dela, Rojkove skladbe za šest glasbenikov in igro zvočnih fresk iz lastnih umetniških del v dobi tehnične ponovljivosti, kot beremo v koncertnem listu.

Rojko je zajahal vranca kreativnosti in iz različnih pasusov svojih preteklih mojstrovin ustvaril novo štiristavčno priliko, kjer poslušalca nagovarja z vsemi mogočimi sredstvi: od glasbil do predmetov in “čudnih reči”, da ne omenjamo glasilk pevke Irene Z. Tomažin, ki je postregla s paleto glasov od šepeta, na trenutke skorajda nemih grimas, kjer je zvok zgolj latenca in možnost, do krika in celo nekaj malega “klasičnega” petja. Spet se je razkrila neverjetna izraznost miniaturnega človeškega glasbila v grlu, ki že z dejstvom, da je vraščeno v telo lahko izrazi najgloblje odtenke duše in uma.

Globokar je za-mejec, nekakšen od-padnik iz svojega plemena, a luciden in prodoren mislec, ki glasbo zavija v mnoge celofane, tudi “šmirklpapirje” – od eksistencialističnega do grotesknega, od političnega do vizionarskega.

Ritual strasti

Ob pevki je ritmično ozadje in ospredje s tolkali oblikovala Špela Mastnak, klarinetist Uroš Rojko in oboist Matej Šarc sta vzdrževala v gibanju melodične vijuge, Anja Clift je to počela s prečnimi flavtami, Luka Juhart, akordeonist, pa je utrjeval bazično strukturo, s sapami iz meha, s clustri in vsakršnim zvokovjem, ki jih instrument nudi.

Stavki, ki so se stekali v celoto brez predaha, so ustvarili nekakšno kompulzivno maso, ki se začne, vsaj tako jo je razumel podpisani, z igrivim prihodom glasbenikov na sceno iz dvorane. Najprej se nekako uglašujejo na tonu c, ko jim frekvenca vendarle pade za malo terco na komorni ton a, se rodi glasba. Kljub pisani zvočni paleti, ki je nastala z glasbili, glasovi in predmeti, v ozadju pa še s šumi iz avtomatične pralnice in računalniškega programa Sibelius, ki je skrbel za elektronski kolorit, je Rojko skladbo naslonil na primarno doživljanje, na obrednost in ritual, premazan z debelimi sloji strasti, hrepenenja, čutnih zaznav in osebne izraznosti. V tej skladbi je človek še vedno vir in bit, iz katerega tečeta kri in mleko.

Pandemonij vsakdanjosti

Nasprotno, pa je v drugem delu skladatelj Vinko Globokar preskočil vse meje umetnosti in se postavil pred poslušalce kot vprašaj in klicaj obenem. Kot avtor in nekakšen izumitelj zvočnega gledališča je v svojem delu Skozi gozd simbolov nagačil oder s predmeti, glasbili, šestimi “igralci” ter z dogodki in sekvencami iz profanega življenja, s šumi in poki, gegi in drugimi bivanjskimi peripetijami. Vse se nekako odmika od “zlatege reza” umetnosti in se zliva v pandemonij vsakdanjosti, v nekakšen vokabular človekove begavosti, nemoči in strahu pred ničem.

Globokar je za-mejec, nekakšen od-padnik iz svojega plemena, a luciden in prodoren mislec, ki glasbo zavija v mnoge celofane, tudi “šmirklpapirje” – od eksistencialističnega do grotesknega, od političnega do vizionarskega. Opisni in literarni moto njegove skladbe, njen bučni motor in zanesljiv pogon je verz Charlesa Baudelara: “Narava je svetišče, kjer živi stebri zašepetajo včasih zmedene glasove.”

Tu se vendarle vse začne in konča.