Gledališka fotografija je lahko samostojna umetnost

Leta 2022 je izšla monografija Gledališče Möderndorfer, ki je unikum v slovenskem gledališkem založništvu - tako po obsegu (1216 strani) kot po vsebini. V njej se Vinko Möderndorfer posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih, od svoje prve režije leta 1980 v Eksperimentalnem gledališču Glej do krstne uprizoritve opere Samorog leta 2021 v SNG Drama in balet Ljubljana.

Avtor je ob izidu dela zapisal: “Po vsej verjetnosti te monografije ne bi bilo, če ne bi bilo izvrstnih gledaliških fotografov. /…/ Že v zgodnjih osemdesetih letih, pa tudi kasneje, se mi je zdelo, da bi bilo fino videti gledališče skozi občutljivo fotografovo oko. Da je gledališka fotografija lahko samostojna umetnost. Tudi danes imamo kar nekaj odličnih fotografov umetnikov, ki se zelo resno ukvarjajo z gledališko fotografijo, zato sem si najprej želel pričujočo knjigo sestaviti zgolj s kratkimi zapisi o uprizoritvah, glavnino pa bi predstavljale fotografije. Od gledališke predstave namreč ostanejo samo fotografije in pa vtisi, ki jih gledalci odnesejo s sabo. Vse ostalo se po zadnji predstavi spremeni v prah pozabe.” Avtorjeve zapise tako “ilustrira” bogata slikovna oprema - monografija vsebuje blizu 1500 enot slikovnega gradiva.

Celotna razstava, ki sta jo pripravila Slovenski gledališki inštitut in Forum Ljubljana - slavnostno smo jo odprli junija na letošnjem Festivalu Borštnikovo srečanje, nedavno pa je bila na ogled v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju in Prešernovem gledališču Kranj - vključuje izbor 46 fotografij iz različnih obdobij režiserjevega ustvarjanja. Z njo se podajamo na “prizorišča zločina”, se pravi, v mesta in gledališča, kjer so uprizoritve nastale.

Vinko Möderndorfer v novogoriškem gledališču

Vinko Möderndorfer je v novogoriškem gledališču režiral šest uprizoritev, gledališče pa je leta 1996 uprizorilo tudi njegovo komedijo Štirje letni časi. Nazadnje je leta 2012 režijsko zasnoval dramo Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset. V monografiji je strnil tudi vtise iz našega gledališča in pisal o igralcih. Objavljamo dva odlomka, prvega o Sandiju Krošlu, ki je nastopil v poetični drami Potujoče gledališče Šopalović - Möderndorfer jo je režiral leta 1986 še v solkanskem gledališču -, in drugega o Möderndorferjevi zadnji režiji v SNG Nova Gorica.

Möderndorferjev gledališki prijatelj Sandi Krošl

“Sandi Krošl je bil tudi zelo načelen človek. Z jasnimi stališči. Nekateri se v gledališču sicer niso vedno strinjali z njim, pa vendar sem imel občutek, da vselej misli zelo resno.

S Potujočim gledališčem Šopalović so bili novogoriški gledališčniki kmalu po premieri (1986) na gostovanju v Beogradu. V tistem času je socializem - v Sloveniji, še bolj pa v Srbiji - čutil ideološko nevarnost v pank gibanju. V gledališču je bil med odrsko tehniko zaposlen fant, ki je nosil pankovsko irokezo. V Beogradu so ga aretirali samo zaradi njegovega videza. Odpeljali so ga v pripor. Popolnoma brez razloga. Zvečer bi morali igrati predstavo. Gledališčniki so bili sicer razburjeni, vendar so vseeno hoteli odigrati za beograjsko publiko. Sandi Krošl se je uprl. Rekel je, da ne bo stopil na oder, dokler fanta ne izpustijo. Bil je ogorčen. Ko so mi to povedali, sem bil ganjen in ponosen nanj in na celoten ansambel.

Fanta so izpustili in Sandi je odigral predstavo.

Takšen je bil. Borben, pošten, krasen igralec. Tudi v svojem življenju je bil resnični vodja gledališke skupine. Med delom sem občudoval njegovo natančnost in profesionalizem, njegovo dobro voljo in energijo, ki jo je razdajal na vse strani.

Takrat sem bil še mlad režiser in od Sandija Krošla sem se naučil veliko.”

Möderndorferjeva vrnitev v SNG Nova Gorica s Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset

“Kot režiser sem se v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica vrnil po več kot dvajsetih letih od svoje zadnje predstave, Havlove Skušnjave (1990), ko me je k sodelovanju spet povabila umetniška direktorica Ira Ratej.

Gledališče se je med tem časom preselilo v veliko dvorano sredi mesta. Primorski gledališčniki so končno dobili lepo dvorano in naziv Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. S svojim dolgoletnim kakovostnim delom so si to brez dvoma zaslužili. A med študijem predstave Stari ko zemlja (2012) si kljub vsej imenitnosti novega gledališča nisem mogel kaj in sem se z nostalgijo spominjal gledališke dvorane v Solkanu, ki je bila v primerjavi z novogoriško kot nekakšna dnevna soba ali celo kuhinja - prijazen, domač in topel družinski prostor, v katerem smo ustvarjali. /…/

Predstava Stari ko zemlja je zame še posebej dragocena, ker sem spet lahko delal z igralcem Jožetom Hrovatom, s katerim sem na solkanski oder leta 1983 postavil Kunderovo Burko. Jože je kot mlad igralec, ki ga je režiral še mlajši režiser, igral glavno vlogo. Kot študent prvega letnika režije pa sem pri njegovi diplomski predstavi Cervantesovih Treh mediger (1978), ki jo je za svoj letnik študentov režiral profesor Miran Herzog, spuščal glasbo in pomagal pri postavljanju scenografije ter pospravljanju rekvizitov. Takrat sva se spoznala in postala dobra znanca, v zadnjih letih pa tudi prijatelja. Jože je bil predan ustvarjalec. Razmišljujoč in intenziven tako na vajah kot na predstavah. V sebi je nosil izjemno veselje in navihanost, kot tudi bridko otožnost. Bil je odličen filmski in gledališki igralec. Če bi bil rojen v večjem narodu, bi brez dvoma naredil veliko filmsko kariero.

Vlogo v predstavi Stari ko zemlja je ustvaril s tisto žlahtno norostjo, po kateri prepoznavamo igralske presežke. Bil je krasen človek. Izjemen in pošten prijatelj.

*

Medea je zelo posebna igralka. Rada ima poezijo, bere knjige, zanimajo jo tudi druge umetnosti, ne samo gledališče.

Predvsem je Medea občutljiv človek, s prirojeno empatijo. V njenem značaju ni nobenega egoizma. Njen igralski ego je usmerjen navznoter, v njeno kreativnost, v njeno umetnost, zato je prav nič ne zanima forma, zunanji videz, zvezdništvo, poziranje za trač revije … Nikoli še nisem slišal, da bi Medea komu zavidala, da bi o kom govorila slabo, prej nasprotno, v vsakem človeku vedno najde najprej dobre reči. Za vsakega ima dobro besedo. To v gledališču ni običajno.

Kot režiser občudujem njeno delavnost; kadar se loteva nove vloge, to počne na zelo nenavadne načine; do skrivnosti igralske naloge se včasih prikoplje povsem drugače kot njeni kolegi in zato so njene kreacije velikokrat nekaj posebnega, nenavadnega, nepredvidljivega, izven vseh stereotipov.

Medea zna zelo lepo pripovedovati. Zna biti skrivnostno žalostna in iskreno vesela. Dober pivski tovariš je in nikoli te ne izda.

V predstavi Stari ko zemlja … je Medea Novak igrala robotko. Robotko, ki skrbi za dementne ljudi. Njena empatija je del računalniškega programa, kar močno simbolizira odsotnost sočutja v kapitalističnem družbenem sistemu. Svet, v katerem živimo, se samo pretvarja, da skrbi za revne, stare in dementne, da je sočuten in da mu je mar za sočloveka. Kapitalizem premore zgolj tiste emocije, ki prinašajo dobiček.

Empatija brez človeškega srca je zgolj hladen računalniški program.

Precej abstraktna naloga, ki pa jo je Medea opravila tako, da nas je na koncu kar malo stisnilo pri srcu, ko so robotko izklopili.”

*

Vir: Vinko Möderndorfer, Gledališče Möderndorfer. Forum Ljubljana, Slovenski gledališki inštitut, 2022.

Impozantno monografijo je moč kupiti v spletni knjigarni Buča d.o.o.

TEA ROGELJ, kustosinja razstave

Fotografija, ki je našla mesto v monografiji in na razstavi, je iz predstave Stari ko zemlja, ki so jo v režiji Vinka Möderndorferja postavili na oder SNG Nova Gorica leta 2012.