Gledališče, ki vznikne, ko si gledamo iz oči v oči

V preletu režijskega opusa Tomija Janežiča časovna komponenta vsekakor izstopi, najsi gre za čas nastajanja ali dolžino predstav. Toda podatek glede samega trajanja predstav poudari predvsem neko zunanjo značilnost, medtem ko je z vidika obravnavanja časa v tem primeru bistvenejša njena, recimo ji, notranja vsebnost: izkušnja ali doživetje časa predstave. To pa je nujno vezano na način mišljenja umeščenosti občinstva v konkretni čas (in prostor) predstave. Kako vzpostaviti skupnost, ki bo dan ali del dneva preživela v gledališču? In nadalje, kako takšno, ki bo krenila na celoletno gledališko potovanje?

Pogled v Janežičeva pretekla gledališka udejanjanja kaže na nekaj ključnih potez v načinu pristopanja h gledališču, katerih skupno izhodišče je najti v prelomu s konvencijami (našega časa). Tako je denimo v eni svojih prvih profesionalnih režij, uprizoritvi Sofoklesovega Kralja Ojdipusa v SMG leta 1998, občinstvo v gledališče zvabil še pred šesto jutranjo uro. Sicer pa je že na samem začetku režijske poti osrednje zanimanje pričel razvijati znotraj lastnega Studia za raziskavo umetnosti igre; v odmiku od igralskega pretvarjanja je težišče usmeril k pristnosti, spontanosti, živosti. Na nadaljnje raziskovanje igre je pomembno vplivalo njegovo izobraževanje na področju psihodrame, psihoterapevtske metode Jacoba Levyja Morena, in uporaba psihodramskih tehnik v ustvarjanih procesih.

Za način uprizarjanja, ki ga spremljamo tudi v okviru projekta Dodekalogija 1972-1983, je ob Janežičevem razumevanju gledališča kot nehierarhične, kolektivne umetnosti morda zanimiva njegova, v intervjujih večkrat izražena primerjava predstave kot drvečega vlaka, ki se ga ne da ustaviti; nasprotno si je sam zaželel in udejanjil prav to - zaustavitev. Tako se njegova vloga režiserja ne zaključi s premiernim zapakiranjem celote, temveč se oblikuje v vlogo nekakšnega vstopajočega akterja, ki v gledališko dejanje po potrebi tudi poseže. Vsekakor je to še en prijem v funkciji prevpraševanja nekih uveljavljenih gledaliških praks, obenem pa je tesno povezan z željo po močnejšem stiku predstave in njenega vsakokratnega občinstva.

Od individualne gledalske izkušnje prek diha samega mesta

Z vidika odnosa, ki ga Janežič goji do gledalk in gledalcev, ni presenetilo, da je vpetost v celoletni gledališki projekt uvedla predstava za eno osebo. 1972 pomeni režiserjevo letnico rojstva in obenem začetek njegovega novogoriškega odraščanja, gledališko pa predstavlja neke vrste iniciacijo v zgodbe iz preteklosti, ki se ne razgrinjajo v svoji celostnosti, temveč zgolj v drobcih, da bi bolj dale slutiti, čutno zaznati širši kontekst. Gre za svojevrstno potopitveno izkušnjo vrnitve ali potovanja v naslovno obdobje skozi ambientalno postavitev počitniške prikolice Adria z vsem (avtentičnim), kar sodi zraven, in z gledališkimi posegi, ki izkustveno približajo vrsto zamišljenih, edinstvenih, nepovratnih situacij.

Tri generacije žensk iz novogoriških predstav 1973 in 1982.

Foto: Peter Uhan

Da obdobje umeščenosti gledališkega dogodka ni strogo določeno z letnicami posameznih delov Dodekalogije oziroma da je naslovna umeščenost časovno raztegljiva, povezana še z nekimi drugimi časi in zgodbami oseb, ki nastopijo v projektu, potrdi njegov drugi del, 1973. Že zato ker se osredotoča na družinsko zgodbo iz obmejnega goriškega območja skozi pet generacij. Četudi je izpostavljen neki konkretni datum kot zareza v družino, je časovni razpon uprizoritvenega dejanja namreč veliko širši: tako kot zgodbe tudi časi sobivajo, se prepletajo, množijo in gostijo. Kronometrski čas trajanja predstave je s tega vidika relativen, saj s prepletanjem različnih pogledov čas dobi drugo dimenzijo.

Celotni projekt ne potuje le skozi čas, temveč tudi prehaja čez različne geografske umeščenosti - čeprav je izvorno vezan na Novo Gorico, h kateri se tako ali drugače vedno znova vrača. Kljub temu odrski prostor vsaj do določene mere vzpostavlja enotnost, ki črpa elemente iz konkretnih gledaliških prizorišč (v scenografskem zastavku uporabi denimo značilne oboke iz SMG) ter gledalkam in gledalcem ponudi prepoznavne uprizoritvene koordinate. To pravzaprav stori na vizualni ravni v celoti (z estetiko sedemdesetih in osemdesetih let), medtem ko z naslovnimi letnicami opredeljene dogajalne čase označi z njim ustreznim glasbenim izborom, sicer pa z zvočno sliko dejavno sooblikuje tematsko različno obarvane pripovedne toke.

Nekaj odstopanj v prostorskih zasnovah je sicer narekovala izbira specifičnih prizorišč, zlasti novogoriškega stadiona, ki je občinstvo enkratnega dogodka 1976 zbral na kraju, kamor se je tega leta ob potresu zatekel del prebivalstva. Ob izhodiščnem opiranju na pomenljivi zgodovinski trenutek se je tudi sicer vzpostavila močna povezanost s samim mestom; to je še podkrepilo sodelovanje številnih pripadnic in pripadnikov današnjega prebivalstva, denimo zboristov, ki so se v režijsko načrtovanem trenutku v predstavo vključili neposredno iz vrst občinstva.

Zgodbe, ki imajo moč intimnih srečevanj

Z Dodekalogijo se je Janežič poklonil Novi Gorici in razvil mrežo povezav, ki ga s tem obmejnim območjem imajo tako oddaljeni kraji, kot so Ivano-Frankivsk, Temišvar in Novi Sad, kjer so že pred kronološkim začetkom projekta nastali trije od njegovih delov. Vznemirljivost odkrivanja bližine v prostorskih in časovnih oddaljenostih je vtkana v samo srž uprizarjanja, v katerem izstopijo odnosi znotraj družin, med generacijami, v usodnih prepletih.

Podajanje zgodb, ki se dotikajo zelo širokega spektra osebnih in družbenih, političnih vprašanj, lahkotno prehaja med komičnimi in resnejšimi toni, da bi zajelo tako duhovite kot neusmiljene plati življenja. Pri tem igralke in igralci, ki v glavnini utelešajo istoimenske like, značilno preklapljajo med pripovedovanjem v tretji osebi in vstopom v vlogo v prvi osebi. Njihovo početje je v pripovedni strukturi zaznamovano s prekinitvami; tudi značilna komponenta nenadne plesne točke predstavlja neke vrste zarezo v dogajanje, ki ima lahko učinek tuzdajšnjega trenutka razbremenitve, ali način komunikacije, ko se morda zdijo besede izčrpane. Sorodni tovrstnim prekinitvam so vnosi avdiovizualnega materiala, polni neke skorajda otroške igrivosti, a tudi osebnega doprinosa.

Na gledališko recepcijo nedvomno vpliva že samo izhajanje iz resničnih zgodb, ki so jih prispevali ustvarjalci Dodekalogije in so v procesu dela prerasle v umetniško pripoved. Ker zgodbe črpajo iz kolektivnega spomina, delujejo na ravni miselnih povezav, intimnih srečevanj s predstavljenim gradivom ali celo z odmevi osebnih izkušenj. Trenutki, ki osvetlijo vsakdan v komični luči ali spregovorijo o soočenjih z izgubo, se oblikujejo v prostoru in času gledališkega sobivanja, ko si oder in avditorij pogledata iz oči v oči. •