Glasba kot edini naravni esperanto

NOVA GORICA > Vrhunsko muziciranje je uvodoma postreglo s krasno Trio sonato v G-duru za dve flavti in basso continuo Johanna Sebastiana Bacha. Delo je zazvenelo z vsem sijajem baročnega prepletanja melodij, polifonije, ki pri velikem skladatelju pogosto temelji na fugato principu. Kljub samostojnosti melodij, takorekoč navidezni medsebojni neodvisnosti, Bach vedno išče (in najde) skupno stičišče. Na določenih mestih so glasovi tako spojeni v celoto, da ustvarijo učinek enega organizma, celo zborovskega mnogoglasja. Bach je znal pisati melodije tako, kot bi bile podaljšek glasu; vedno je kompatipilen z vokalno glasbo, nekako na tej točki še ohranja srednjeveški koral kot osnovo, le da ga tako razplasti in nadgradi, da postane sozvočje melodij. Nekako nadaluje dominacijo človeškega glasu, ki je v resnici edini božji glas, in je vsako glasbilo zgolj surogat glasilk, zgolj drugačna barva in poseben nastavek čudeža v grlu. Bach je pač pisal za edinega poslušalca - Boga, za absolut. Kar njegova dela potrujejo od prve do zadnje note. Ni čudno, da ob igranju te glasbe mnogi izvajalci kar konkretno pojejo ob izvedbi. Najlepši primer je gotovo pianist Glenn Gould, ki ga nihče ni mogel utišati, ko je snemal v studiu ali nastopal na koncertnem odru.

Kakorkoli, Bach je vzniknil od zgoraj navzdol s svojimi angelskimi melodijami, z vodenjem glasov z gibkostjo in virtuoznostjo, da je bilo veselje poslušati. In izvajalci so prezentirali bistvo te muzike.

Nadaljevanje koncerta je ponudil Trio flavt v e-molu Friedricha Kuhlaua, poznega klasicista z mnogimi elementi prihajajoče romantike. To je bil že čas, ko se iz klobčiča skupinskega muziciranja začne izvijati solist, predvsem vloga vodilnega glasu. Kot bi se glasbena buba počasi začela rojevati iz kokona in siliti na svetlo kot osebek. Krasno delo z veličastnimi virtuoznimi vložki, ki solistu omogočajo prezenco in blišč.

Tudi v drugem delu koncerta smo bili najprej objeti z romantično dušo Eugèna Walckiersa, s svetoboljno lepoto, meditativno, nežno, polno romantike, v obeh pomenih besede, predvsem pa kot kotiček za odpočivanje ušesa.

Uradni del je zaključil Lars Floee, sodobnik, s suito Elkido za trio flavt, ki je obelodanila še nekaj drugačnih principov muziciranja, predvsem z vključevanjem folklornih elementov v avtorsko delo, z značilnimi ritmi, pestrostjo registrov, ki jih je mogoče s flavto doseči, pa seveda obvezno osnovo pentatonike kot temelja vseh melodij. Da ne naštevamo. Floee je skladatelj kozmopolitskega duha, ki mu je jasno, da je glasba edini res pravi univerzalni jezik sveta, edini naravni esperanto. •