Giorgia Meloni zagotovo ne mara Nietov

Pisalo se je leto 1985, ko je kultna slovenska zasedba Niet prvič stopila na tržaška tla. “Il disco è finito - Punk comincia”, diska je konec, začenja se punk, je 19. marca 1985 v svojem prepoznavnem slogu izustil Igor Vidmar, preden je odrske deske pričela teptati skupina Niet. V petek so ljubljanski punkerji ponovili vajo in se vrnili v Trst.

TRST > Zdelo se je skoraj nemogoče, a vendarle je petkov koncert v tržaškem gledališču Miela otvoril glasbeni novinar in večni zaveznik Nietov Igor Vidmar. “Dragi prijatelji, časi miru so minili. Uživajte z najboljšim bendom srednje Evrope - Niet!” je uvodoma dejal legendarni Vidmar in na oder so počasi prikorakali basist Janez Brezigar, bobnar Tomaž Bergant - Breht, kitarista Robert Likar in Igor Dernovšek, nazadnje pa še markantni vokalist Borut Marolt.

“Mi za zidovi molčimo, molčimo kot krogla v cevi,” je zavreščal Marolt v zaključku uvodne skladbe Molk, s katero so Niet nakazali, da tokratni koncert na noben način ne bo izključil repertoarja iz hardcore obdobja, ki je v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja pretreslo slovensko glasbeno sceno. V začetku koncerta so Niet postregli s skladbami iz svojega zgodnjega obdobja, “Svoboda je sonce. Svoboda je vera. Svoboda je Tito. Svoboda je partija,” je grmelo sredi Trsta.

Punkerski dan osvoboditve

Če bi Giorgia Meloni vedela, kaj se je včeraj dogajalo v Trstu, bi Teatro Miela najbrž dala zravnati s tlemi. Koncert so priredili prav na dan osvoboditve, ko v Italiji praznujejo konec fašistične diktature ter zmago odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno. “Nisem se zastonj rodil, za partijo sem se boril, postal sem NOB heroj!” Niet pojejo v skladbi Heroj, med katero se je na ozadju izrisal znameniti napis “Smrt fašizmu - svoboda narodu!” in pritegnil marsikateri pogled.

Zvočna slika je bila solidna, nič presežnega, a za Mielo več kot zadovoljiva. Morda nekoliko pridušena na višjih frekvencah, a bistveno je, da je tonski mojster pustil kitari in vokalom dihati.

Tudi “kontinentalci” razumejo koncept dvojezičnosti

Tudi sama izvedba je bila, kot se za Niet spodobi, v duhu punk etike: korektna, surova, z nekaj kiksi, predvsem pri Likarjevi kitari, kar pa tej glasbi prej doda kot odvzame. Punk pač ni sterilna vijačnica, kjer vsak ton sede na svoj predvideni klin. Punk je hrapavost, moment, srce. In tega je z Niet vedno veliko.

Posebna pohvala pritiče frontmanu Borutu Maroltu. S svojo prezenco, interpretacijo in vokalno močjo je vnovič prepričal in dokazal, da so Niet z razlogom tam, kjer so. Na piedestalu slovenskega punka.

Kot smo že večkrat zapisali, Niet ne stavijo ravno na melodramatične nagovore med posameznimi pesmimi. “Dober večer, mi smo Niet,” in to je to. Takih smo vajeni. Tokrat pa je Marolt postregel z nekaj več govorance, presenetil pa je z nagovori tako v slovenščini kot tudi v italijanščini.

Program večera je bil prava mala antologija njihovega ustvarjanja. Poleg že omenjenih skladb so zazvenele tudi Lep dan za smrt, Ruski vohun, Dekle iz zamreženega okna, Ti in jaz in noč in večnost, Beli prah, .... Čustveno nabit trenutek je nastopil ob skladbi Bil je maj, ki so jo posvetili pokojnemu pevcu Primožu Habiču, nekdanjemu frontmanu Nietov, ikoni izgubljene generacije, ki je leta 1991 tragično umrla zaradi predoziranja s heroinom.

Večer so sklenili z veličastno, z udarno Februar, himno, ki nikoli ne izgubi svoje teže in ki v sebi nosi ves srd, vso nemoč in vso ljubezen, ki sta vedno živela v punku.

Ko so zadnji akordi odzveneli pa je obiskovalcem hitro postalo jasno, da punk ni nikoli umrl, samo disko kugla se je večkrat vmes obrnila. In ko se spet zaslišijo prvi kriki, ko se prvič zategne kitara, ko udari prvi boben, postane vsem jasno: disko je res končan. Punk ... punk pa je vedno šele na začetku.

---