Pregled nekaterih najbolj izstopajočih serij minulega leta

Christopher Storer, “oče” ene najuspešnejših televizijskih nadaljevank zadnjih let, ovenčane s številnimi emmyji, The Bear, tudi v četrti sezoni ni izgubil na zagonu, ampak zelo prepričljivo in potrpežljivo naprej gradi zgodbo o mali, veliki “družini”, ki se je najprej ustvarila znotraj priljubljene čikaške sendvičarne in se nato še razširila v vzhajajočo petično restavracijo The Bear. Storer je v svojem izjemnem čutu za grajenje kompleksnih likov sicer najboljši, ko slednje pošlje izven kuhinje, v zunanji svet reševat osebnostne zagonetke in čustvene blokade. Vseskozi pa serija navdušuje zaradi filigranskega spajanja dogajanja, glasbe in fotografije. The Bear je “poezija” za vse čute!

Hollywoodska satira The Studio

Po nadaljevanki Razcepitev (Severance) je Apple TV lani postregel s še eno uspešnico - odbito hollywoodsko satiro The Studio, ki je na zadnjih emmyjih pometla s konkurenco in odnesla 13 kipcev ter postavila rekord za največ zmag komične serije v eni sezoni. V njej blesti vsestranski igralec, scenarist, režiser, predvsem pa komedijant Seth Rogen. Ta se kot novopečeni šef studia Continental v Los Angelesu v slogu komedije zmešnjav, križane z Birdmanom Alejandra G. Iñárrituja, brez dlake na jeziku zabava s hollywoodsko “mitologijo”, z njim pa tudi kopica filmskih težkokategornikov, ki mu jih je uspelo zvabiti k sodelovanju. V najnovejšem podvigu Setha Rogna z njegovo dolgoletno sorodno filmsko dušo Evanom Goldbergom sta se lotila Hollywooda, tistega Hollywooda, ki sta ga v njuni več kot 20-letni karieri najverjetneje skorajda do obisti spoznala in okusila v vseh njegovih variacijah, od pozitivnih pa vse do negativnih.

Z osnovno idejo - briti norce iz hollywoodskega sistema delovanja - si nista zadala ravno lahke naloge, saj bi lahko zapadla v enodimenzionalno propagiranje številnih klišejev, a to ni njun primer. Zakaj? Čeprav v osnovi operirata s klišeji, sta slednje podvrgla številnim absurdnim, “nekontroliranim”, kaotičnim situacijam in si ustvarila izvrsten poligon za sproščeno zabavanje s hollywoodsko “mitologijo”, v kateri bodo uživali tako cinefili (noro število cameo vlog številnih težkokategornikov in tudi “indie” avtorjev) kot tisti gledalci, ki iščejo samo sproščeno zabavo in bodo uživali v odlično tempiranih polurnih epizodah, ki so večinoma posnete v dolgih (ne)prekinjenih sekvencah.

Razcepitev za mentalno telovadbo

Razcepitev Dana Ericksona je nedvomno ena od najbolj svojstvenih serij zadnjih let, ki navdušuje s svojim počasnim in kompleksnim razvozlavanjem enigme, ki se skriva za korporacijo Lumon. Osnovna premisa nadaljevanke je, da med osemurnim delovnikom v skrivnostni korporaciji Lumon, za katero še vedno čisto jasno ne vemo, kaj zaposleni v njej pravzaprav počnejo, ti popolnoma pozabijo na svoje zasebno življenje, doma pa se jim ne sanja o njihovem službenem življenju. Če smo se v prvi sezoni bolj ukvarjali z zunanjimi jazi kot z notranjimi (v Lumnu), Dan Erickson v drugi sezoni da ključen poudarek na notranjih jazih, ki znotraj Lumna vzpostavijo novo življenje in kjer se predvsem usodno zaljubijo.

V prvi sezoni so bili notranji jazi zelo “podcenjeni”, bi lahko dejali, a v drugi sezoni ti z vsemi čustvi vred udarijo nazaj in celotno dogajanje postavijo v še bolj zapleteno luč. Erickson namreč poleg simbolne kritike ekstremne eksploatacije delovne sile v drugi sezoni Razcepitve odpre tudi etično vprašanje, kateri jaz je bolj resničen, notranji ali zunanji, za nameček pa se osrednji (anti)junak Mark S. poda še na tvegano pot “cepitve” samo na en spomin. Upajmo, da bomo tretjo sezono prej dočakali kot drugo, za katero so potrebovali kar tri leta. Najbolj zgodnji datum je sicer junij prihodnje leto.

Po Fargu odličen Alien: Earth

Vsi ljubitelji antologijske serije Fargo so lani zelo zastrigli z ušesi ob najavi, da se bo avtor večkrat nagrajene “kriminalne serije zmešnjav” Noah Hawley ponovno (po Legion) podal v znanstveno fantastiko, še več v kultni kanon - Osmi potnik. Alien: Earth je prva nadaljevanka iz omenjene franšize in se dogaja dve leti pred dogodki v prelomnem Osmem potniku Ridleyja Scotta iz leta 1979. Leta 2120 pet podjetij obvladuje Zemljo in kolonizirani Sončni sistem, med njimi je tudi vzhajajoča korporacija Prodigy, ki ji “poveljuje” muhasti in zdolgočaseni narcisoid Boy Kavalier. Ta razvija nova supertelesa, tako imenovane hibride, ki so zmes robotov, v katere prenesejo človeško zavest. Nekega dne v Prodigyjevo mesto strmoglavi vesoljsko plovilo konkurenčne korporacije Weyland, ki je 65 let zbiralo nezemeljske primerke, Kavalier pa si vse primerke prisvoji in jih preseli na odmaknjeni otok, kjer razvija hibride. Tu v ospredje vstopi Wendy, ki je glede svojih sposobnosti in inteligence daleč pred vsemi ter se še “spoprijatelji” s ksenomorfom (njegov “oče” H. R. Giger bi bil verjetno zelo ponosen nad njegovo podobo). Hawley se je ponovno dobro znašel v znanstveno-fantastičnem žanru (z manj ludističnega nadrealizma ala Legion), najbolj pa blesti na področju razvoja likov, predvsem omenjene Wendy, in vseh večplastnih, simbolnih tem, ki jih odpira.

Dočakali italijansko serijo o Mussoliniju

Na začetku lanskega leta je na italijanskem programu Sky Atlantic luč sveta ugledala osemdelna serija M - il figlio del secolo (M - sin stoletja), ki govori o vzponu Benita Mussolinija na oblast in je bila posneta po literarni uspešnici Antonia Scuratija, pod režijo pa se podpisuje “nevtralni” Joe Wright. Mussolini je očitno v Italiji še vedno tabu tema, producent serije Lorenzo Mieli je dejal, da je Wrighta izbral zato, ker je lahko v zgodbo o Mussoliniju vnesel zunanjo perspektivo. Kljub temu da je bila serija uspešnica in je požela številne pohvalne kritike, je druga sezona pod vprašajem, uradno zaradi visokih stroškov. Najverjetneje pa je težava v neizprosnosti, s katero se je Wright s scenaristoma (Italijanoma!) Stefanom Bisesom in Davidom Serinom zakopal v Mussolinijevo figuro.

Izvrstni in neprepoznavni Luca Marinelli (za to vlogo se je zredil kar za 20 kilogramov) v vlogi Mussolinija se namreč večino časa direktno obrača h gledalcu in s tem na nek način vzpostavlja vzporednice tudi s sodobnimi, neofašističnimi časi. Aktualnosti pripomore tudi udarna elektronska glasbena podlaga, ki je delo Toma Rowlandsa iz dua The Chemical Brothers. Serija pa izstopa tudi zaradi dobrega orisa duha časa in dejavnikov, ki so omogočili vzpon fašizma. Velik poudarek je na zasebnem Mussolinijevem življenju in njegovi ženi Donni Rachele Guidi Mussolini, ki je bila očitno še bolj prismuknjena in samozaverovana v veličino svojega moža, še posebej pa se serija posveča Margheriti Sarfatti, ki je bila Mussolinijeva muza, ljubica in zelo močna oporna bilka Mussoliniju ter je bila na začetku zaslužna, da ga je uvedla v svet milanske, intelektualne buržuazije (bila pa je, glej ga zlomka, židovskega rodu). 

Naj razočaranje leta 2025

Zaključek tretje sezone velike HBO-jeve uspešnice Beli lotos je pustil zelo grenak priokus. Njen avtor Mike White je ponovno postregel z obilo “problematičnih” likov, čigar značajske posebnosti (predvsem akuten narcisizem) so nudile neizčrpen vir za satirično prikazovanje izvotljenosti premožnega zahodnega sveta, a je tokrat očitno preveč samozaverovano razvlekel preverjeni recept. White je z novim naborom likov obetal veliko, obljubljal je tudi nekaj na vižo vzhodnjaške duhovnosti, a ostal je samo na površini. Toda tretja sezona razočara predvsem z obče človeškega, moralnega vidika. Najbolj visoka pričakovanja so bila usmerjena v edina dva stara prijatelja iz minulih dveh sezon, nesojene lastnice masažnega salona Belinde iz druge sezone in “lovca” na premožne vdove Grega/Garyja, prek katerih bi gledalci lahko dočakali razrešitev glede klavrne usode najbolj briljantno zasnovanega lika Belega lotosa - psihično nestabilne milijonarke Tanyje (pogrešamo te Jennifer Coolidge!). A temu ni bilo tako - tudi povzpetnikom je očitno cilj se le čim bolje “komodificirati” znotraj turbokapitalizma.