Festival slovenskega filma: Vsaj nekje smo lahko optimistični

Kdor se poda na Festival slovenskega filma Portorož, mora pred vrati prizorišč v Avditoriju in Grandu pustiti vsakršno upanje, da bo ujel vse projekcije. Tudi upanje, da bo po “slovenclsko” terapevtsko pljuval po domači produkciji, odpade. Občutek po nekaj ogledih je namreč vznemirjenje, optimizem, vsaj kar se kakovosti tiče in upanje, ki ga je, še zlasti med filmarji, sprožila novica, da bo kulturno ministrstvo filmsko umetnost izdatneje podprlo.

PORTOROŽ > V sredo zgodaj popoldan nam je najprej uspelo ujeti prvi sklop kratkih filmov iz tekmovalnega programa, ki je prikazal izjemno raznolikost v filmski govorici in žanru: igrani, animirani, eksperimentalni kratkometražci ... Med njimi je bil tudi animirani film Maček med vrati / Catlands (URGH! produkcijia), vizualne umetnice Ane Čigon, Primorke iz Štanjela, ki se je po študiju preselila v okolico Ljubljane, od prvotnega slikarskega ustvarjanja pa je po magisteriju iz video umetnosti aktivna zlasti na področju videa in performansov, vse njeno delovanje pa je prežeto z družbeno kritiko in zavzemanjem za najšibkejše člene družbe. Tudi v simpatično formo zapakiran kratki animirani film Catlands je tak, saj ga je med drugim navdihnila jeza ob obisku t.i. južne meje, kjer je bilo leta 2015 eno od žarišč begunske krize in takratni Cerarjev predlog rešitve - okrepitev vojaškega nadzora meje v Makedoniji.

Pravico do boljšega življenja ima vsak

“Popoln učinek filma bi bil, da bi se malce bolj znova govorilo o beguncih in načinu, kako prihajajo k nam. Sem ravno brala zapis Amnesty International, da je nov evropski sporazum še slabši od prejšnjega. Želela bi si, da bi začeli bolj razmišljati o tem, da so to ljudje. In ti prihodi se ne bodo ustavili, ker se ne morejo: zaradi vojn, v katere tako ali tako tudi mi vlagamo, in zaradi podnebnih sprememb, ki ljudi silijo na pot. Prepričana sem, da si ima vsak pravico poiskati boljše življenje. Po drugi strani ni preprosto zapustiti domov, ustvarja se negativen pogled na ljudi, ki prihajajo, namesto da bi razmišljali, kaj pa če bom jaz kdaj v tem položaju? Kaj pa če smo že bili?” pravi ustvarjalka. Mačke je uporabila, ker jih ima kakopak rada in ker med drugim lahko z mijavkanjem ustvari globalno govorico, primerno za vsa prizorišča, saj nenenazadnje film že potuje po festivalih.

Zvečer so v preddverju Avditorija odprli razstavo portretov Iren Herak ob desetletnici Dnevov slovenskega filma v Beogradu, kjer nekdanja profesionalna fotografinja zdaj opravlja delo svetovalke za kulturo in medije na tamkajšnjem slovenskem veleposlaništvu. Dnevi slovenskega filma v Beogradu nastajajo pod okriljem Društva Slovencev Sava v Beogradu. In, kot nam je povedala ustvarjalka, ki je v svoj objektiv ujela tako znane filmske obraze kakor dolgoletne naključne obiskovalce, je obiskovalcev vse več, zanimanja za slovenski film je od nekdaj veliko, poleg v Beogradu pa si posebej prizadevajo v duhu decentralizacije prirejati projekcije tudi drugod po Srbiji.

Nevzdržnost mehurčkov

Sredino lovljenje filmskih doživetij je sklenil celovečerni film Sonje ProsencOdrešitev za začetnike (Produkcija Zavod Mono o), ki je že v redni distribuciji in je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja. Kakor v kratkem filmu Ane Čigon, je tudi tokrat v ospredju razslojenost družbe in odtujenost, pa tudi humorja ne manjka. V filmu med drugim blestijo Katarina Stegnar, Marko Mandič, mlada Mila Bezjak in kanadski igralec Aliocha Schneider, ob osupljivi fotografiji Mitje Lična, pa filmsko zgodbo močno zaznamuje tudi glasba Borisa Benka in Primoža Hladnika iz dvojca Silence. “Zelo pomembna tema se mi zdi nevzdržnost bivanja v mehurčkih, v katere se skušamo zapirati, saj na tak način ne moremo obstajati kot družba. Na koncu vidimo družino, pri kateri na prvi pogled njen mehurček poči oziroma razpade sistem, ki ga skušajo na vse pretege vzdrževati, a šele tako pridejo do točke, ki jim ponudi potencial, da lahko zaživijo kot ljudje v neki družbi. Nekakšna odrešitev. Čeprav film skozi prikaz odnosov in dejanj glavnih likov, ki jih ne odobravamo, vzbudi tudi nelagodne občutke, mislim, da smo na koncu lahko optimistični. Z upanjem lahko pogledamo naprej - pod pogojem, da smo pripravljeni razmisliti o sebi,” pravi režiserka in scenaristka.

Do nedeljske podelitve nagrad se bo zvrstilo 72 filmov, med katerimi je 13 celovečercev.

---