Marlene je Mirjana
Gledališki festival Mittelfest si je pred tridesetimi leti njegov ustanovitelj, vizionarski režiser Giorgio Pressburger, zamislil kot križišče med kulturo zahoda in vzhoda. Za domicil mu je izbral srednjeveško mestece Čedad, ki je tako postalo pomembno stičišče in referenčno prizorišče srednjeevropske uprizoritvene umetnosti.
ČEDAD > Pod mottom Neizogibno so med več kot 30 gledališkimi in glasbenimi projekti, 14 premierami, sedmimi lastnimi produkcijami in 25 različnimi ansambli z 250 umetniki izstopali številni: ena najprodornejših in silovitih pa je brez dvoma predstava MARLENE v režiji Harisa Pašovića, ki pripoveduje zgodbo o ikonični nemški igralki Marlene Dietrich in je nastala v soprodukciji z Nacionalni gledališčem Bosne in Hercegovine.
Mittelfest je tudi s to predstavo vnovič potrdil svojo občutljivost za univerzalne vrednote človečnosti.
V ključnem trenutku je izbrala pravo stran
Življenje glamurozne filmske dive je doslej doživelo številne dramske in filmske interpretacije, čedajska predstava pa v svojem jasnem sporočilu presega klišejske podobe in se osredotoča na temeljno držo močne, pogumne in lepe ženske, ki je v ključnem trenutku zgodovine izbrala pravo stran. Nacistični domovini je obrnila hrbet, odšla v Ameriko, bodrila zavezniške vojake in si, kakopak, nakopala bes in prezir sonarodnjakov.
Pašović, ki je bil nekaj let tudi umetniški vodja čedajskega festivala, predstavo zastavi kot sodni proces, na katerem protagonistka trem sodnikom/inkvizitorjem (prepričljivi Mona Muratović, Elmir Krivalić, Enes Salković) odgovarja na neizprosna vprašanja o “izdajstvu”, domoljubju, o svojem razgibanem zasebnem življenju. V vlogi Marlene blesti Mirjana Karanović, velika igralka in zvezda južnoslovanskega filma. Njena Marlene je zadržana, natančna, njena igra minimalistična, a iz vsake njene strogo odmerjene besede kipi neustavljiva izrazna moč. Uro in pol na odru stoji domala negibna, medtem ko se v ozadju kot potujitveni učinek izmenjujejo podobe grozot druge svetovne vojne. Uveljavljeni režiser je za svoj koncept izbral najboljšo možno interpretinjo: Mirjana Karanović, ki se je svojimi nepozabnimi vlogami (filmi Petrijin venec, Oče na službeni poti, Grbavica …) zapisala v spomin milijonov, in ki je tudi v zasebnem življenju plemenita aktivistka in borka za resnico, se gledalcu z “vzhoda” kaže kot žlahtna zrcalna slika lika, ki ga upodablja.
Mittelfest je tudi s to predstavo vnovič potrdil svojo občutljivost za univerzalne vrednote človečnosti. Ali kot sredi predstave pravi Marlene: “Če nam spodleti v urjenju spomina, sodelujemo v zaključnem dejanju pozabe”.
