Evgen Bavčar in pogled, ki se rojeva v temi

Hrepenenje po zarji je naslov razstave fotografij Evgena Bavčarja v novogoriški Mestni galeriji. Primorski rojak, veliki Slovenec svetovnega slovesa, pogosto na poti med rodnim Lokavcem in Parizom, ostaja domoljub, ki sta ga zaznamovala domači kraj in Gorica s svojo okolico.

NOVA GORICA > “Veliko močneje sem občutil mejo, ki je moj obstoj kot telesno razliko razmejila od drugih, in upam, da bodo v prihodnosti, zlasti ko bo to mesto kulturna prestolnica Evrope, ti boleči spomini na ločenost izginili.”

Tako je trikratni doktor, filozof, estet, umetnik koceptualne fotografije, esejist, gostujoči profesor na prestižnih svetovnih univerzah, borec za pravice slepih in slabovidnih ... Evgen Bavčar marca lani zapisal v reviji Lettre Internatioanal (zapis je v prevodu povzel goriški Novi glas). Podoba Gorice je v njem globoko zasidrana, saj je bila (poleg redkih slik iz Ljubljane) edino pravo mesto, ki ga je pred izgubo vida poznal.

Evgen Bavčar

fotograf

“Veliko močneje sem občutil mejo, ki je moj obstoj kot telesno razliko razmejila od drugih, in upam, da bodo v prihodnosti, zlasti ko bo to mesto kulturna prestolnica Evrope, ti boleči spomini na ločenost izginili.”

Fotoaparat je postal njegovo tretje oko

Ko je kot enajstletni fantič izgubljal vid, si je skušal vtisniti v spomin obraze ljudi okoli sebe, podobe rojstnega kraja, Vipavske doline, Gorice, barve, do zadnjega trenutka slike okolja, ki je tonilo v črnino. Fotografski aparat je kasneje postal Bavčarjevo tretje oko, zapisovalec njegovih spominov, doživetij in občutij. Na študiju v Parizu so se mu ponudile široke možnosti izobraževanja in delovanja, tudi v fotografiji, kar je bilo po svoje nenavadno.

“Evgen Bavčar s fotografijo odslikava pogled nevidečega na svet, ki je videčim samoumevna vsakdanjost. A ta pogled se rojeva v temi,” v katalogu k razstavi piše umetnostna zgodovinarka Verena Koršič, pri čemer navaja Bavčarje besede v pogovoru za revijo Zvon: “Noč je moj eksistenčni prostor.” V celotnem Bavčarjevem fotografskem opusu, piše Koršič, “se zrcalijo najvidnejši pomniki zgodovinskih in kulturnih dosežkov ter njegova zasebna zgodba v prostoru in času; subtilni ciklusi črno-belih in tudi barvnih fotografij simboilično in v zabrisanih oblikah izražajo avtorjev notranji pogled na omenjene idejne spodbude. Podobe so pretresljive v svoji iskrenosti.”

Ponavljajočim se motivom ptic, posebej lastovk, znanilk pomladi in upanja ter rok, ki segajo k poznanim predmetom iz mladosti in k ljubljenim obrazom se kasneje pridružujejo novi motivi od ženskih aktov do velemestnih bučnih vedut onstran Atlantika, ki jih interpretira na podlagi opisov in doživljanja skozi preostala čutila. “Ob vsem tem izredno bogatem razponu motivov in vsebin pa ostaja stalnica njegovih del moč spomina na domače, vidno doživeto okolje. Prav to se še bolj intenzivno odraža v času, ko si dve sorodni mesti podajata roko v upanju na trajno sodelovanje, medsebojno spoštovanje in priznavanje dostojanstva drugačnosti,” piše Verena Koršič. Tako v starejših kot novejših Bavčarjevih delih, ki se na različne načine nanašajo na Gorico in njeno okolico, prepojeno s svetlimi in tragičnimi dogodki, vidi ujemanje s sporočilom, vtkanim v praznovanja Evropske prestolnice kulture.

Razstava v Mestni galeriji (mimogrede, na seznamu dogodkov Evropske prestolnice kulture je ni najti) je odprta do 27. junija.

---