Etienne von Chelleri: Poguba je lahko tudi roza barve

V Kulturnem domu Izola smo torej lahko priča pogubnemu popu. Gre za izrazito grafično estetiko, ki združuje popartovsko barvno shemo - pogost je kontrast rožnate in modre - z mračnim, eksistencialnim nabojem. Ta kombinacija ustvarja točno tisto napetost, na katero Etienne Chelleri cilja. Veselo na prvi pogled, a strohnelo in pogubno od znotraj.

Doompop! Fabrika deluje kot nekakšen popart v času stalne anksioznosti. Je barvita, nalezljiva, skoraj otroško privlačna in igriva, a ob prvem bližnjem pogledu razkrije kričeče lobanje, stopljene obraze, telesa v krču in jasno vizualizirane napade panike.

Besedilni vložki, s katerimi Chelleri dopolnjuje svoja dela, "Krepat ma ne molat", "Fuck off", "Love is daily, not annual" in druge, najprej delujejo kot zlajnani punkovski slogani, a če pogledamo širše, namesto politične manifestacije nosijo intimen čustveni moment. Kot bi brali umetnikovo mikro-izpoved na robu čustvenega kolapsa.

Etienne Chelleri je prisotne popeljal po razstavi in tudi po spiralah svojega notranjega kaosa.

Foto: Aljaž Novak

Med glasbo, filmom in umetnostjo

Večina del nastaja ob poslušanju glasbe, je v pogovoru z Boštjanom Klunom na četrtkovem odprtju zaupal Chelleri. Navdihujejo ga denimo zasedbe Sex Pistols, Viagra Boys, Messa, Salmo, Health, celo Miles Davies je našel svojo pot na njegove sezname predvajanja, ob katerih nastajajo njegova dela.

Zanimiv obrat nastopi pri Chellerijevem homagu popukultunim ikonam. Zazremo se lahko v izbuljene oči Marilyn Monroe, Ozzyja Osbournea, Davida Lyncha in Marilyna Mansona. Vsi našteti tako ne izpadejo le kot znane podobe, temveč kot simboli mentalnega razkroja.

Izrazito je izražena tudi Chellerijeva ljubezen do filma. Z motivom črnega kozla iz filma Čarovnica se pokloni mojstru sodobnega horrorja Robertu Eggersu, s svojo doompopovsko interpretacijo plakata za film Žrelo pa večnemu Stevenu Spielbergu.

"Rišem in ustvarjam, odkar vem zase," priznava Chelleri. "Zdi se mi, da sem z leti razvil nek samosvoj 'doodleski' stil," še ocenjuje. In očitno ga je res. Gre, kot rečeno, za sproščen, igriv način risanja, ki na prvi pogled spominja na čečkanje po robovih šolskega zvezka, a z izčiščenim likovnim izrazom.

Kot nam je še zaupal vsestranski izolski umetnik, Doompop! Fabrika ni le enkratna razstava. Zamislil si je cikel razstav lokalnih umetnikov, ki bi lahko v javnih prostorih razstavljali brezplačno. "Rad bi omogočil brezplačno razstavljanje tistim, ki načeloma nimajo te možnosti," je jasen Chelleri. •