Enigma življenja in vprašanja umetnosti

Ustanovitelj Mittelfesta Giorgio Pressburger je bil vodilna osebnost obmejnega kulturnega prostora; razumel je njegov potencial in vlogo v osrčju Evrope, na križpotju zahodnih in vzhodnih, slovanskih in germanskih vetrov. Slovensko stalno gledališče je spoznal neposredno, saj je leta 1994 režiral koprodukcijo s Stalnim gledališčem FJK Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem, ki je doživela premiero ravno na odru Mittelfesta v Čedadu. V drami Petra Handkeja so nastopili slovenski in italijanski igralci in tudi v tem primeru je izbira avtorja in zasedbe potrdila pozornost režiserja do srednjeevropske mešanice kultur. Z željo po povezovanju gledališč je Pressburger pred petnajstimi leti vodil tudi poletni festival Teatri a teatro, ki je bil izložba tržaških gledališč in njihovih različnih usmeritev.

Pressburger je bil gledališki, operni in filmski režiser, pisal je romane in novele, scenarije za radio in televizijo, dramska besedila, ki jih je običajno sam režiral. Uprizoritev z režijo Alessandra Marinuzzija za novo sezono SSG je zato izjema, saj je avtor pred leti izrazil željo, da bi tržaški režiser postavil na oder njegov tekst.

Na vajah nove predstave se slovenščina in italijanščina sproščeno prepletata v večjezični delovni skupini. Igralci Alojz Svete, Eva Mauri, Primož Forte in Franko Korošec se poglabljajo v nenavadno besedilo z eksistencialnim predznakom. Staranje umetnika je vodilna tema groteskne drame, ki se predstavlja kot nek Bulvar somraka in govori o življenju kot o sosledju “batin” in pavz v skoraj nadrealni obliki, skozi dialoge štirih oseb o lastništvu gradu. Postavljanje vprašanj, ki jih mora razrešiti občinstvo, zaznamuje uprizoritve režiserja Alessandra Marinuzzija. Ta s predstavo izpolnjuje obljubo in je hvaležen avtorju, ki mu je zaupal svoj tekst. Z njim soustvarja podobo predstave scenograf in kostumograf Andrea Stanisci, ki je s Pressburgerjem sooblikoval veliko umetniških projektov. Predpremiera predstave bo 28. julija v Mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča. V pričakovanju prvega stika z občinstvom in sredi bralnih vaj sta se režiser in scenograf pogovorila o konceptu nove uprizoritve.

Režiser Alessandro Marinuzzi je najprej pojasnil, da je predstava načrt, ki je petnajst let ležal v predalu: “Pressburger me je spodbudil k branju tega besedila, ki je takoj pritegnilo moje zanimanje. Sam je izrazil željo, da bi ga jaz uprizoril. Prošnja me je presenetila, saj sem vedel, da je običajno sam podpisal režijo vseh svojih dramskih besedil. Od takrat naprej me je vsakič, ko sva se srečala, spomnil na obljubo, zato si to uprizoritev štejem kot častni dolg. Načrt, ki je bil že dolgo v mojih mislih, se bo zdaj uresničil v srednjeevropskem duhu, ki je bil značilen za umetnika madžarskega izvora, ki je pisal v italijanščini, in ga bomo v tem primeru uprizorili v slovenskem prevodu na tej svetovni praizvedbi.”

Alessandro Marinuzzi: “Vsako besedilo najraje razumem kot enigmo, ki je ni treba v celoti razrešiti na odru, saj se gledalcu predstavi skozi različne iztočnice za interpretacijo. Lahko bi rekli, da gre za sestavljanko, v kateri vsak lahko razporedi fragmente po lastni občutljivosti. Z leti se je moj pogled na besedilo spremenil skupaj z načinom režiranja. Eno je razmišljati abstraktno, brez stikov s producenti in igralci, drugo pa je oblikovanje načrta na konkretni osnovi dialoga s štirimi čudovitimi igralci. Danes delam predvsem na tem, da dramaturški projekt delim z igralci, v dialogu z njimi razumem besedilo. Igralcem poskušam ponujati različne plasti in ravni branja, od analize odnosov med liki do samih odnosov znotraj ekipe. Besedilo je napisano, vsak večer pa je kot, da bi bilo napisano na novo, pred gledalci. Gledališče je živo, ker ne posnema tehnično ponovljivih dogodkov: je resnično performativna umetnost, ki obstaja ob prisotnosti igralcev in gledalcev.”

Alessandro Marinuzzi: “To besedilo je velika nočna mora o zatonu življenja, o neizogibni minljivosti. Grad lahko beremo kot metaforo za človeško telo. Druga, osrednja tema, pa je merjenje moči med težo osebnega, umetniškega ugleda in ekonomskega položaja. V besedilu nastopajo različne sile znotraj skupine ljudi: sentimentalne, erotične, družinske, kot tudi moč telesa nad umom in obratno.”

Andrea Stanisci: “Besedilo ne vsebuje didaskalij, niti besede o kraju in času dogajanja. Na začetku imamo samo naslov: V gradu. Nimamo natančnih navodil, ki bi lahko pojasnila želje avtorja. Če upoštevamo način dela Alessandra Marinuzzija, ki gradi postopoma z igralci - ker je gledališka igra tudi igra med ljudmi -, trenutno ustvarjamo v odprtem in potencialno spreminjajočem se prostoru. Našel sem pohištvo, predmete, ki izhajajo iz dobesedne interpretacije besedila, kar je bilo tudi Pressburgerju zelo blizu, tudi v igrivem smislu. Če je na primer omenjen prestol, ga preprosto postavim na sceno. Igralcem in režiserju ponujam hipoteze za uporabo predmetov in prostora, ki jih je mogoče spreminjati. V določenem smislu bomo obravnavali tudi Shakespearjevo 'verbalno' scenografijo, kar pomeni nakazati stvari, ki jih materializirajo sposobnosti igralca in domišljija gledalca.”

Andrea Stanisci: “Za Pressburgerja sem ustvaril scenografije opernih uprizoritev in dveh njegovih besedil, ki jih je sam postavil na oder. Loteval se je velikih vprašanj, nikoli drobnih zgodb, ki jih je vsekakor upošteval kot iztočnice za pripoved o univerzalnih temah. Imel je pogum, sposobnost, inteligenco, kulturo. Čutil je potrebo po obravnavanju osrednjih tem, tistih, katerih se bojimo, kot so ljubezen in smrt, oblast in zaton, umetnost in njen smisel. Vse to se pojavlja tudi v besedilu V gradu. Ne gre nikoli za malenkosti: tudi navidezno vsakdanje, resnične zgodbe v njegovi literaturi poletijo in eksplodirajo v stiku z vesoljem.”