Elvira na poti do zvezd

> Svoje otroštvo in najstništvo ste preživeli v Idriji. Glasba vam je bila vedno blizu, vendar ste strast do opernega petja spoznali v gimnaziji. Se prej niste nikoli soočili s tem - imenujmo ga tako - glasbenim žanrom? Niste prej vedeli, kaj vam je mati narava podarila?

“Domnevala sem, da se v mojem glasu skriva nekaj več, vendar tega glasbenega žanra nisem poznala. Pela sem samo v dekliških zborih, tam pa nisem hotela izstopati. Nisem si upala pokazati dejanskih razsežnosti mojega glasu.”

> Je družina Hasanagić glasbena družina? Kako so sprejeli vaši starši odločitev, da se posvetite opernemu petju? Ste v domači Idriji imeli možnost izobraževanja?

“Moja družina ni glasbena družina, vendar se je skozi leta, ko me je spremljala na tej poti, zelo 'poglasbila' - saj jim ni preostalo drugo. Moj konjiček - petje je kar naenkrat postal tako prisoten, da so se tudi oni začeli zanimati za to glasbeno zvrst. Verjeli ali ne, danes me celo sami opozorijo na televizijske prenose koncertov ali opernih predstav - še pred kakim desetletjem je to bilo popolnoma nepredstavljivo.

Starši so me vedno podpirali. Vendar so me podpirali tudi v mojem prvotnem poklicu, sem namreč diplomirana komunikologinja. Podpirali bi me verjetno tudi, če bi bila frizerka ali doktorica znanosti. Za vse to sem jim zelo hvaležna, še posebno, ko sem v četrtem letniku gimnazije začela s šolanjem opernega glasu. Od takrat naprej je moje izobraževanje potekalo paralelno. Obiskovala sem fakulteto in nadaljevala glasbeni študij. To je odlična podlaga za poklic opernega pevca, saj moraš biti vsestranski. Biti moraš razgledan, poznati zgodovino in literaturo, govoriti več jezikov in biti predvsem pripravljen na neprekinjeno nadgrajevanje svojih pevskih sposobnosti.”

> Ko ste se posvetili učenju solo petja, ste poznali glasbeno teorijo?

“Nisem poznala not. Ko sem začela svojo glasbeno pot, sem na glasbeni šoli obiskovala teorijo glasbe s prvošolci. Ko sem se jim pridružila, so jo že precej poznali in obvladovali. Preživljala sem neprijetne trenutke, trenutke polne frustracij. Morala sem se namreč naučiti teorijo za osem šolskih let in to v tričetrt leta. Čakali so me sprejemni izpiti za Srednjo glasbeno šolo. Doživljala sem trenutke velikih kriz in bilo je veliko solza. Vse pohvale vztrajnim in potrpežljivim učiteljicam na Glasbeni šoli Idrija. Vse sem odlično izpeljala. Po nekaj mesecih učenja solopetja sem na tekmovanju prejela celo zlato plaketo. Nepričakovano nagrado, ki mi je vlila veliko energije za nadaljnje učenje.”

> Kako se je nadaljevala vaša glasbena pot?

“Torej: uspešno sem končala Srednjo glasbeno šolo pri prof. Doroteji Cestnik-Spasić, nato pa sem se podala na študij v Nemčijo. Poleg tega sem se udeležila številnih seminarjev pri svetovno znanih opernih pevcih. Danes sem pod mentorskim nadzorom odlične profesorice petja ter prvakinje ljubljanske Opere, Vlatke Oršanić.”

> Med šolanjem ste tudi sodelovali na raznih tekmovanjih, ali ne?

“Ja, od samih začetkov šolanja, pa še vse do leta 2016 sem se udeleževala raznih narodnih in tudi mednarodnih tekmovanj. Na večini od teh sem dobivala nagrade, veliko je bilo tudi prvih in posebnih nagrad žirije. Nazadnje sem sodelovala na mednarodnem tekmovanju Zinka Milanov na Rijeki, kjer sem prejela prvo nagrado in posebno nagrado žirije.”

> Kljub vašemu talentu je bilo zagotovo treba trdo delati, da ste se lahko vpisali na müenchensko akademijo za glasbo? Zakaj ste izbrali Müenchen, v Sloveniji ni enakovredne akademije? Kako ste se vzdrževali med študijem?

“Za Nemčijo sem se odločila zaradi profesorice petja, ki so mi jo priporočali. Prepričana sem, da je ljubljanska Akademija za glasbo zagotovo odlična. Moram pa poudariti, da ima Müenchen enkratne možnosti za študente. V mestu je veliko gledališč, veliko možnosti koncertiranja. Vse te izkušnje so zlate izkušnje za mladega pevca, kar zelo potrebuje za svojo umetniško rast, preden se poda na samostojno koncertno pot. Imela sem že najmanj sedem opernih projektov, ko sem začela delati v rednem angažmaju in to je res velika prednost.

Imela sem tudi srečo, da me je ministrstvo za kulturo skoraj vsa leta študija štipendiralo. Zahvaliti se moram in to zelo, tudi mojim mecenom študija: Edvardu Svetliku, Janezu Škrabcu in DAAD fundaciji v Nemčiji za nadarjene študente.”

> Od vašega odhoda v Müenchen je minilo že 13 let ...

“Da, res je. V tem času je bilo kar nekaj prelomnic - debi v državni operi v Berlinu, snemanje operne zgoščenke z velikimi opernimi zvezdami, debi v Deutsche Oper Berlin, snemanje samospevov za Deutschlandradio Kultur, petje tako slovenske kot tudi nemške himne na hokejskem igrišču v Berlinu (seveda je takrat za slovensko reprezentanco nastopil tudi fantastični napadalec Anže Kopitar), zdaj pa kmalu sledi debi v prestižnem Teatro Colon v Buenos Airesu. V četrtek, 15. februarja, pa bo na Magistratu v Ljubljani predstavljena moja solo zgoščenka Hrepenenje.”

> Trenutno ste stalno zaposleni v Operni hiši v Dresdnu ...

“V Dresdnu je moj stalni angažma, trenutno pa sem na gostovanjih.”

> Medtem ste se zagotovo naučili pogosto pripraviti kovček.

“Moj osebni rekord je pripravljen kovček v desetih minutah. Potovanja so del mojega življenja, to sem sprejela in me prav nič ne moti. Tako pač mora biti! Številni nastopi potrjujejo tvojo umetnost, tvoje znanje in, zakaj ne, tvojo priljubljenost!”

> Dejali ste, da vloge zahtevajo od opernega pevca, da se vživi v različna kulturna okolja ...

“Seveda, to je samo ena izmed nalog. Vlogo moramo docela razumeti, zato je pomembno, da se ve nekaj več o času, v katerem se zgodba dogaja, prostoru, kulturi, jeziku, načinu življenja, navadah. Veliko truda je treba vložiti, da jo potem na odru dobro odpoješ in seveda tudi odigraš.”

> Koliko truda zahteva od opernega pevca, da se vživi v vlogo, da jo gledalcu in poslušalcu poda najbolje, najbolj kredibilno?

“Odvisno od vloge. Vsaj pri meni je tako. V nekatere vloge se lahko zelo hitro vživim, nekatere so pa bolj zahtevne. Tem se bolj posvetim in poglobim. Pri teh je v veliko pomoč tudi, če imaš ob sebi dobrega režiserja, s katerim lahko odkrivaš postopoma posamezne plasti te vloge. Ko vse to odkriješ in razumeš, ne moreš biti drugačen kot kredibilen. Vlogo tako popolnoma obvladaš in na odru se v njej lahko popolnoma vživiš. Verjemite mi, ta občutek in to doživetje je nekaj najlepšega v našem poklicu.”

> Za vlogo Lucie v Donizettijevi operi Lucia di Lammermoor vas je ena najbolj strokovnih nemških revij tega področja, Das Opernglas, razglasila za najbolj obetavno novo pevko belcanta, mesto Dresden in Nemško društvo za podporo opernih pevcev pa podelilo naslov Mlada umetnica 2017 ...

“Da, ta imenovanja bi tudi lahko imela za prelomna na moji profesionalni poti. Oba sta me zelo razveselila. Lepo je dobiti potrditev, da je to, kar delaš in za kar se trudiš, tudi uspešno. Odzivi občinstva so pa sploh najpomembnejši. Spomnim se gospe na cesti v Flensburgu, kjer sem pela v Traviati. Me ni poznala in tudi ne prepoznala, hotela pa mi je na vsak način nekaj zaupati, in mi dejala: 'Veste, ravnokar sem bila v operi. Poslušala sem Traviato. Veste, ni vam treba hoditi v Hamburško državno opero. Ta Traviata je odlična, rečem vam, odlična! Nikar je ne zamudite!' Samo nasmejala sem se, ni se zavedala, da je govorila s 'Traviato'. Takšni odzivi so seveda najlepši, najbolj prisrčni! Joj, kako mi je polaskalo!”

> Kako je bilo prvič zapeti - decembra lani - v operi Deutsche Oper Berlin, marca pa boste prvič nastopili tudi v priznanem Teatru Colon v Buenos Airesu?

“V Deutsche Oper Berlin je bilo krasno, to je ena največjih opernih hiš v Nemčiji in občutek je bil izjemen. Nastopa v Argentini pa se izjemno veselim. Veste, kakor sem dejala, nastopi nadgrajujejo, kar sem se naučila in se še vedno učim, poleg tega pa ta vabila potrjujejo, da so moji nastopi cenjeni.”

> Kaj pa nastopi v domovini?

“Ti so preredki, vendar vsakič posebej doživeti. Skratka: lepo je peti doma, zato upam, da jih bo v bodočnosti več.”

> Dejali ste, da vam je zelo blizu rek Ljubo doma, kdor ga ima. Kje je vaš dom? Idrija?

“Moj dom je zdaj Müenchen in delno v Ljubljani. Ko le imam trenutek prostega časa, grem tudi v Idrijo. Moja družina se je pred leti preselila v Ljubljano.”

> Gospa Hasanagić, imate priložnost, ker pravzaprav živite s kovčkom v roki, da lahko primerjate kulturno osveščenost na opernem področju. Kje ste to najbolj občutili in kako je v Sloveniji?

“V Nemčiji sem imela priložnost nastopiti na številnih prireditvah in to na manj znanih do zelo znanih kulturnih prireditev in to s koncerti ali opernimi predstavami. Ni povsod v Nemčiji tako širok spekter za opernega pevca, v Müenchnu pa je ponudba, dejala bi, ogromna. In koncerti so večinoma razprodani. Ljudje hodijo na koncerte, zanima jih opera, ki je v njihovi tradiciji in tudi vsakdanjiku zakoreninjena. Ogromno tudi vedo o glasbi. Prav tako je v Berlinu. Tu je zanimanje za koncerte in operne predstave še najmanj dvakrat večje kot v Müenchnu. In se ve, da kjer je konkurenca velika, so tudi vstopnice dostopnejše. Mislim, da je to ena bistvenih razlik med Nemčijo in Slovenijo. Koncerti in opera so v Nemčiji bolj prisotni v vsakdanjiku posameznika kot v Sloveniji. V Slovenijo prihajajo tudi velike zvezde, imamo odlične koncerte, odlične predstave v operah, tudi manjši koncerti in komorna scena so fantastični. Ni razlike v kakovosti. Razlika je samo v našem odnosu do glasbe in obiskovanju dogodkov. To je morda malce stvar zanimanja, morda pa tudi kulturnega okolja. Morali bi, po mojem mnenju, zagotavljati, da se od otroštva naprej naučimo ceniti operno glasbo kot tudi ostale zvrsti umetnosti.”

Irena Herak