Dramatično društvo in CUDHg z igro o zgodovini rudnika in rudarjev pod zemljo
Igralci Dramatičnega društva Idrija in sodelavci Centra za upravljanje z dediščino živega srebra so se iz rudarske hiše Giser preselili v rudniške rove. Pravzaprav najprej ob najdišče bogate žile cinabartne rude in v leto 1508 na bodočem Ahacovem trgu in v prizivnico Antonijevega rova iz leta 1500. Z igro Jašek sreče Maše Pfeifer in v režiji Ane Kržišnik Blažica, navdušujejo.
IDRIJA > Igra Jašek sreče se začenja 22. junija, leta 1508, v središču nastajajoče, a zaradi pomanjkanja živega srebra obubožane Idrije. Sv. Ahacij, ki je ta dan godoval, je napovedal najdbo bogatega orudenja. Tam, na današnjem Ahacovem trgu, igralci Dramatičnega društva Idrija in Centra za upravljanje z dediščino živega srebra CUD Hg, igro začenjajo. Publika, ki so ji namenili vloge želenih novih rudarjev, se še ni dobro znašla, ko so jo izpred najstarejšega ohranjenega vhoda v rudnik na svetu iz leta 1500, napotili na popis v prizivnico. Naposled so jih odpeljali v labirint rovov, na popotovanje skozi zgodovino rudnika.
V rov šele po prejemu številke iz smrtne ure
“Živu srebru! Živu srebru ...!” so vpili gledališki rudarji pred Antonijevem rovom. Žena upravnika Kuttlerja jim je z balkona zmetala ves svoj nakit misleč, da se lačni rudarji upirajo. Ti so, nasprotno, kraj najdbe bogatega cinabaritnega orudenje poimenovali Jašek sreče. Tako kot avtorica, domačinka Maša Pfeifer, igro, ki jo je znova domiselno režirala dramaturginja Ana Kržišnik Blažica.
Obergutman (upravnik) je novim rudarjem (publiki) po popisu v prizivnici s pomočjo abzerjev (nadzornikov) razdelil znamkice s številko s smrtne ure. Zato, da bi, kot stoletja vsak dan, ob povratku z vračilom številke, vedeli, da so se z rudnika vrnili živi. Po skromni malici in berilu - delovnih navodilih, so bili pripravljeni na vstop v rudnik. V manjših skupinah so jih po njem vodili osrednji igralci, sicer izkušeni vodniki turističnega rudnika - Jože Pavšič, Veri Krajnik in Tomaž Bizjak.
“Že ad lita 1500 se wsak dan, pridn grima u jama, zasliš ta pozdrav. Če vam je živlejne dragu, si zaželite SREČNO,” so svetovali novim rudarjem. Publika jih je ubogala. Po jami so z abzerji hodili srečno in z igralci potovali skozi čas , od leta 1508 do današnjega rudnika za turiste.
Jama ni prav nič nenavaden “gledališki” oder
Rudnik ni najbolj vsakdanji gledališki oder. To pa ne drži za prizorišča iger idrijskega Dramatičnega društva in Male gledališke šole Gimnazije. Skladno z vsebino na dediščino naslonjenih avtorskih iger se že leta selijo po avtentičnih prizoriščih. Deloma res zato, ker Idrija gledališke dvorane sploh nima, saj je prva slovenska gledališka stavba iz leta 1770 že dolgo kino dvorana. Vsaj toliko selitvam botruje izvirnost sporočil uprizoritev. Pred tokratno so kulinarično gledališko predstavo O sonce moje, avtorja Aleša Čarja, o družini Črv v letu 1922, igrali v značilni rudarski hiši Giser. Minuli teden so se na regijskem Linhartovem srečanju razveselili njene uvrstitve na državno, igralka Sonika Kovačič pa nagrade za najboljšo stransko vlogo mame družine Črv.
Sonika Kovačič v Jašku sreče igra ženo upravnika Kuttlerja. Tako kot igralci preostalih vlog v alternaciji z drugimi gledališčniki vseh generacij.
Med rudarji tudi zdravnik Scopoli in Berkmandlc
V rovu sledijo časovni poti rudarjev od najtežjih, začetnih izkopov rude s primitivnimi orodji do poslednjega rudarja pred trajnim zaprtjem rudnika konec prejšnjega stoletja. Glavni igralci - abzerji časovno pot povezujejo v celoto. V idrijskem narečju, a tudi v knjižni slovenščini, pogosto humorno. Ni skrivnost, da so rudarji s humorjem in tovarištvom premagovali tudi najhujše težave.
Tudi prvi zdravnik J.A. Scopoli, ki ga je “lita 1754 u Idrje paslala cesarica Marija Terezija”, je ugotavljal, da so rudarji izgubili vse zobe, da se tresejo, imajo sivo kožo ... “Res sa ble ibnge s temi zastrupitvami ...” razlago poglobijo abzerji.
“Ibng” (problemov) in dobrega (med slednje sodi rudnikova izgradnja že omenjenega gledališča) je bilo res veliko,. Tedaj je, po trkanju na orudeno steno, pred publiko skočil simpatični Rene Česnik, No, prijazni škrat Berkmandlc. Marsikakšno je ušpičil skozi stoletja, a je rudarjem tudi pomagal. Tako kot je pomagala molitev, ki jo je tokrat v jamski kapelici svete trojice vodil sv. Ahacij (igralec Tomaž Marinko).
“Novi rudarji” so vrnili številke na smrtno uro. “De ste le astal živi in zdravi mpa marbet za ena knapavska glava bel pametni, Srečno,” so se poslovili abzerji. Ogleda vreden Jašek sreče bodo ponovili v maju in, upati je, da še večkrat.
