Drage izkušnje

MILAN > U2, bržkone zadnji res velik, tudi družbeno relevanten svetovni bend v zgodovini, marsikomu že dolgo zaljša življenje, nekaterim pa tudi pošteno para živce. Nemalokrat so obojega deležni eni in isti, najzvestejši oboževalci. Najprej jih je vzradostila vest, da bodo U2 po lanski superuspešni turneji, na kateri so v celoti izvajali ploščo The Joshua Tree, spet krenili na pot. Vendar - ne s slovitim starim albumom, marveč z novim. Spomladi in poleti bo kvartet nastopal po ZDA, na zadnji avgustovski večer pa bo v Berlinu krenil še na evropsko turnejo. Najbolj se nam bo približal s tremi koncerti pri sosedih Italijanih: 11., 12. in 15. oktobra bodo U2 nastopili v milanski dvorani Mediolanum Forum. Vstopnice za parter, naprodaj po še prebavljivih 86 evrov, so pošle v hipu, na voljo je le še nekaj sedišč na tribuni. Zakaj so še na voljo? Ker je za eno samo samcato vstopnico treba odšteti nezaslišanih 224 evrov!

Pesmi svetlobe in volje

Naj se gredo solit, je zagodrnjal marsikdo. Ne prvič in najbrž niti zadnjič. Lani se je pevec Bono, znamenit dobrodelnež in kritik vsakršnih nečednosti, izmotaval iz tesnega objema “rajskih dokumentov”. Razkrili so njegovo lastništvo nakupovalnega središča v Litvi - je dejal, da je razkritje pretreslo tudi njega, in se pridušal, da se mu ni sanjalo o litovskem ogibanju plačevanja davkov, s čimer je tudi sam pristal v nič kaj osvežilni oazi.

2,7

milijona prodanih vstopnic in zasluženih

316

milijonov dolarjev - turneja The Joshua Tree je bila lani najbolj dobičkonosna na svetu

Na koncertih je bilo zatem opaziti protestne transparentne z duhovito besedno igro U pay taxes 2? (Ali tudi ti plačuješ davke?), že kmalu pa se je oglasila druga novica, ki jo je pevec veliko raje pomagal širiti - da bodo U2 naposled izdali novo ploščo, nadaljevanje albuma Songs of Innocence. Po treh letih so le skupaj spravili še Songs of Experience (Island, Interscope/Universal) in tako dokončali Pesmi nedolžnosti in izkustva - naslov jim je brez besede ugovora posodil angleški predromantični pesnik in slikar William Blake.

Medtem ko so na prejšnji plošči prevladovale osebne izpovedi o letih odraščanja in zorenja v rodnem Dublinu, so nove pesmi bolj družbene, kritične, a nikakor ne temačne - prevladujejo svetloba, radoživost, življenjska energija in volja, ki te z roba smrti potegne tostran, kakor prepeva Bono. Ki je na novo spisal in temeljito predrugačil več že posnetih pesmi, saj je presodil, da izvirnikov ne more spustiti v povsem drugačen, spremenjen svet - baje je bilo na album treba dlje čakati zaradi brexita in izvolitve Donalda Trumpa.

Somrak demokracije

Trud in piljenje gor ali dol, novega albuma kakopak ni smiselno primerjati z največjimi mojstrovinami, zlasti ne z albumom The Joshua Tree, ki je iz irskega benda ustvaril svetovno superskupino. Tam je vse “štimalo” - kakor je tenkočutni mojster The Edge čaral z električno kitaro, tako je Bono z vokalom, bodisi minimalistično šepetavim bodisi himnično rjovečim. Ostra družbena kritika se je prepletla z duhovnostjo, soočili sta se dve Ameriki: mitska, tista iz glasbe, filmov in knjig, je trčila ob resnično in kruto.

Bend si je tri desetletja pozneje med snemanjem albuma Songs of Experience dal veliko, preveč opravka s snemanjem - najprej so dognali, da skladbe ne zvenijo dovolj živo in prepričljivo, ker sta basist Adam Clayton in bobnar Larry Mullen Jr. svoje dele posnela ločeno. Zatem so vse posneli vnovič, skupaj, a ker je sodelovala še cela četica producentov, ponekod zadoni preobilje zvočnih učinkov, ki posneto spet odmikajo od “živosti”.

Albumu je zunanjo podobo dal stalni sodelavec, sloviti fotograf Anton Corbijn, vsebino pa je zaznamoval zlasti Bono, vesel, da je preživel hudo kolesarsko nesrečo in še eno, skrivnostno bližnje srečanje s smrtjo. Zato zdajle prepeva, da so pred nami morda najboljša leta naših življenj, da prihajajo dnevi, polni luči, da je vse, kar nam ostane, ena sama ljubezen.

Trinajst pesmi je zasnoval kot pisma ljubljenim, po nasvetu rojaka, irskega pesnika Brendana Kennellyja, pa jih je pisal, kakor da soočenj s smrtjo ni preživel - kakor bi bil mrtev. Plodovi niso enako zreli in okusni. Medtem ko je apokaliptična The Blackout lep primerek jedke pesmi o somraku demokracije, je American Soul - odpre jo gostujoči reper Kendrick Lamar - manj domišljena, kazi pa jo za lase privlečen refren, ki na vsak način želi biti himničen.

Hibe gor ali dol, album se je na ameriški lestvici povzpel na prvo mesto. In tako so se U2 v zgodovino vpisali kot prva skupina, ki je tale vrh osvojila v kar štirih desetletjih zapored. Kar pa seveda še ne upravičuje tiste cene za vstopnico na milanski tribuni.