Draga Katja, dragi Boris

Draga Katja!

Končno, po nerazumnem mukotrpnem dokazovanju ti je uspelo dokazati, kar je bilo sicer že ves čas jasno in dokazljivo, da brez tebe tudi koprskega gledališča ne bi bilo. Kar ti je v vsem tem času uspevalo, je neizmerno dragoceno za naš primorski prostor in širše. Iz srca ti čestitam in ti želim, da bi tudi v prihodnosti ponesla koprske barve onkraj meja.

“Vseeno se mi zdi, da ko radostni sedemo za mizo po vaji ali uspešni predstavi in si pogledamo v oči, vemo, da smo povezani močni in da imamo nekaj, česar drugi nikoli ne bodo občutili in vedeli. Da imamo dragocenost zelo blizu - občinstvo.”

Katja Pegan

Vse dobro v novem, zasluženem mandatu ti želi

tvoj prijatelj Boris.

“Počutim se kot ladja v razburkanem morju, ki jo silni valovi premetavajo sem in tja, ko se zavestno upiraš pogibu, a se kljub temu ponižno obračaš navzgor, k bogu? Ali bogovom? Ali k tisti skrivnostni sili, ki upravlja z nami?”

Boris Cavazza

* * *

Dragi prijatelj, hvala!

Se pa sprašujem, ali je nam, ki tečemo za tem Talijinim vozom, sploh kdaj lahko?

Najprej se moraš dokazati na sprejemnih izpitih, ki so za kandidate izjemno stresni in frustrirajoči, potem si oddahneš, ker so te spustili med to peščico ljudi in misliš, da ti svet leži pred nogami. Potem te (nekoč je bilo tako) po prvem letniku spet čakajo selektivni izpiti, ki te lahko za vedno izločijo z akademije in tvoje dokazovanje se v najboljšem primeru spremeni v rano, ki si jo ližeš celo življenje, v najslabšem pa poškodbo, ki ti spremeni življenje. Ker je študij težek in prav tako poln dokazovanj, te narava študija potiska ob rob psihičnih martrerij in nevarnih razmerij (danes beremo, da je tako) in prav oddahneš si, ko študij končaš. In potem se zgodba šele dobro začne! Dokazovanje pred kolegi, dokazovanje za angažma v kakšnem gledališču, dokazovanje pred občinstvom, dokazovanje na festivalih, dokazovanje z nagradami, dokazovanje pred oblastmi, dokazovanje v drugih državah, ko braniš barve svoje.

Ampak vseeno se mi zdi, da ko radostni sedemo za mizo po vaji ali uspešni predstavi in si pogledamo v oči, vemo, da smo povezani močni in da imamo nekaj, česar drugi nikoli ne bodo občutili in vedeli. Da imamo dragocenost zelo blizu - občinstvo.

Dragi moj Boris, ko te vidim zelo mladega na fotografiji v bifeju našega gledališča (fotografije iz predstave Veronika Deseniška), vem, da tudi mene in tega gledališča ne bi bilo brez vas, ki ste se z Markom Marinom v sedemdesetih letih v Kopru mukotrpno dokazovali - neuspešno. Je bilo pa na srečo v Trstu v tistem času drugače in človek se poda naprej ...

Objemam te,

Katja

* * *

Draga Katja!

“Kaj hudiča je iskal na tisti galeji”, tako nekako bi lahko zaokrožil svoje gledališko potovanje od Kopra do Trsta in od Trsta do Kopra. Vmes nekaj preživetega časa globoko v kopnem, a s hrepenenjem po morju, po solnatem zraku, po vetru, ki mu pravimo burja, včasih pa jugo in maestral, po gladini morja barve kobalta, barve smaragda, ki ti odpira neznanska obzorja, kjer se sanje stapljajo v neskončnost. In zdaj se potovanje počasi končuje, ampak ni še prispelo do konca, krožnica se še ni spojila. Ta krog je moja domena, je moja življenjska naloga, da kraka spojim, ko bo čas za to ugoden.

V tem času sem se posvetil gledališču, plul sem na raznih ladjah, v razne kraje, s hvaležnimi kompanjoni. Poustvarili smo čudežne predstave in tudi, če niso bile ravno čudežne, smo se vedno z globokim poklonom zahvalili občinstvu. Še vedno se klanjam. Klobuk dol.

Se vidimo jutri.

Boris

* * *

Boris dragi!

Tvoje razmišljanje o življenjski nalogi - o upravljanju s svojim življenjem, me spomni na Nietzschejevo razmišljanje o svojem življenju, o čemer mi je pred kratkim govoril Voranc.

Takole pravi: “Na ta popolni dan, ko vse zori [...] mi je padel na življenje sončni žarek: ozrl sem se, pogledal ven, še nikoli nisem videl hkrati toliko in tako dobrih stvari. Nisem kar tako danes zakopal svojega štiriinštiridesetega leta, smel sem ga pokopati - kar je bilo v njem življenja, je rešeno, je nesmrtno. [...] In tako si pripovedujem svoje življenje.”

Včasih se mi zdi, da mi v gledališču živimo v veččasju. Smo zdaj in v naši zgodbi, smo nekdo drug iz drugega časa v tem hipu, hkrati živimo v gledalčevem času ta hip in potem smo še spomin v nekem drugem času tega istega gledalca. Kot da je čas za nas nekaj fluidnega. Hočem reči, da moramo prekleto dobro, in morda boljše kot kdor koli, upravljati s svojim dejanskim časom, da bi se lahko živo sprehajali med spominom in vizijo. In sanjami. Da bodo lahko zgodbe živele naprej, ker smo lahko samo mi prevodniki nesmrtnosti. Ker smo lahko življenje samo.

Zelo se veselim, da boš spet na odru. In te objemam.

Katja

* * *

Draga Katja,

za nekaj časa naj se čas ustavi, naj lebdi v zraku, naj mi dovoli, da si vzamem svoj čas za premislek, za odgovor in zagovor zapletenemu monologu Stene v morju. In v čem moram ugovarjati v tem shizofrenem besedilu, ki me sili ponovno dokazovati o lepoti nedoumljivosti, da obstaja tudi svet onkraj številk in izračunov. Počutim se kot ladja v razburkanem morju, ki jo silni valovi premetavajo sem in tja, ko se zavestno upiraš pogibu, a se kljub temu ponižno obračaš navzgor, k bogu? Ali bogovom? Ali k tisti skrivnostni sili, ki upravlja z nami? Vsekakor iščemo neko odrešilno pomoč, ki bi nas potešila, ki bi nas odrešila. To skušam prepričati tudi Aleksa (tistega iz igre), da bi malo podvomil o svojem materializiranem svetu, da bi ga poneslo v druge razsežnosti, ki so mu tuje, ki zanj ne pomenijo ničesar. Zato bi potreboval nekaj časa za premislek, ker se v določenem trenutku ujamem v zanko dvoma, v pajčevino, ki me, kot muha, ki se v njej zapleta, sili v preživetje. Naloga ni lahka. Je pa zato mamljiva. Upam, da ji bom kos in da bom po uspešnem nastopu mojega prijatelja Francesca dodal kamenček razumljivosti in obenem ostal v zamegljenosti zgodbe.

Srčno pozdravljena.

Tvoj Boris