Sodobne 'variacije' na temo abstrakcije

Projekt Dodekafonija, ki sta si ga leta 2019 zamislila Manuela Toselli in Mario Palli, a je bil zaradi pandemije dolgo odložen, se je uresničil kot pot, ki povezuje tri institucije, dejavne na področju sodobne umetnosti: Mestno galerijo Nova Gorica, Pilonovo galerijo Ajdovščina in Deželno galerijo sodobne umetnosti Luigi Spazzapan iz Gradišča ob Soči. Po prvem 'tempu' – razstavi v Mestni galeriji Nova Gorica maja 2023 – so v Pilonovi galeriji Ajdovščina v petek odprli drugo od treh načrtovanih razstav – ogledati si jo bo mogoče vse do 8. marca -, ki ji bo 12. marca 2026 sledil še tretji in zadnji 'tempo' v Deželni galeriji Luigi Spazzapan. V projekt Dodekafonija so vključeni umetniki Duša Jesih, Mario Palli in Manuela Toselli– prva prihaja iz Slovenije, druga dva iz Furlanije - Julijske krajine. Vsi trije se izražajo v jeziku, ki ga lahko na splošno opredelimo kot abstraktnega in ima, čeprav oddaljene, korenine v avantgardah z začetka 20. stoletja. Naslov projekta, Dodekafonija, namiguje prav na to izvorno obdobje modernosti, na najradikalnejše glasbeno raziskovanje zgodnjega 20. stoletja, ki je postavilo pod vprašaj tradicionalni tonalni sistem in ponudilo povsem novega – podobno kot abstrakcija zavrača samo idejo umetnosti kot figurativnosti. Izraz obenem priklicuje tudi konstruktivno naravo in kombinatorno igro dodekafonskega sloga, ki (čeprav na različne načine) zaznamujeta raziskovanje vseh treh umetnikov ter ustvarjata skoraj neskončen razpon variacij.

Odprtje je spremljal nastop glasbenika Sandra Carte, trobentača in raziskovalnega skladatelja.

Foto: Katja Željan

Andante con moto, presto, adagio

To večplastnost želijo tri razstave raziskati: tako variacije znotraj jezika vsakega posameznega umetnika kot subtilno prepletanje sorodnosti med njimi, pa tudi očitna razhajanja in različen vizualni ritem, ki se sprožajo v dialogu med deli, k čemur prispevajo tudi sami razstavni prostori. Stopnjevanju andante con moto 'prvega tempa' v Mestni galeriji Nova Gorica sledi presto postavitve v Pilonovi galeriji Ajdovščina, nato pa skorajda adagio v prostornih dvoranah Deželne galerije sodobne umetnosti Luigi Spazzapan. Trije umetniki, tri razstave, tri institucije: različni glasovi, ki – kot v tempih simfonije – oblikujejo sodobne 'variacije' na temo abstrakcije, kot v kritiškem zapisu v katalogu, ki spremlja razstave, poudarja kuratorka Chiara Tavella. Pallijeva postavitev temelji na prefinjeni ritmični igri ponavljanja in minimalnih odstopanj (variatio), ki razbijajo strogo geometrijsko pravilnost. Ključni element kompozicije je grafitna črta, po kateri barva prodira v globino platna, kar odmeva umetnikovo poznavanje tehnike freske in sinopije. Ta proces ustvarja vtis, da barva ne prihaja s površine, temveč iz metafizične notranjosti, s čimer umetnik debelino platna transformira v prostor spomina. Instalacija tako vzpostavlja napetost med zunanjo strogostjo oblike in notranjo, neulovljivo globino, ki se razpira pred gledalcem.

Odprtje je spremljal nastop glasbenika Sandra Carte, trobentača in raziskovalnega skladatelja.

Foto: Katja Željan

Od geometrijskih mrež do hladne živalske kože

V drugi etapi projekta Dodekafonija Duša Jesih predstavlja cikel Matrix, ki ga lahko razumemo kot neposreden vizualni ekvivalent Schönbergove dvanajsttonske tehnike. Tako kot dodekafonija razbija tradicionalno hierarhijo duru in molu ter vsakemu tonu podeljuje avtonomno vrednost, Jesih v svojih slikah emancipira geometrijski element. Geometrijske mreže sugerirajo medsebojno povezanost vseh nas znotraj globalne matrice, medtem ko dinamična rotacija oblik slavi individualno unikatnost. V svetu hitrih sprememb njene slike delujejo kot 'mantre' – vizualni otoki stabilnosti, ki s svojo čistočo linij mirijo kaos. Delo Manuele Toselli lahko razumemo kot obliko 'relacijske' umetnosti, kjer pomen ne izvira le iz končnega objekta, temveč iz odnosa med vizualnim učinkom in samim ustvarjalnim procesom. Dela iz cikla Skin Types (Tipi kože) so interpretirana kot travme - izkušnje, ki jih čustveno telo predela na enak način, kot se fizično telo odzove na zunanjo poškodbo. Gre za odziv na prisile, ki se jim telo upira in pred katerimi se brani. Umetnica v tej seriji del sooča tri materiale z različnimi termičnimi lastnostmi: kožo, svilo in les. Svila predstavlja najtoplejši element, les zavzema vmesno temperaturo, živalska koža pa - enaka človeški - ob smrti postane hladna.

Projekt Dodekafonija svojo končno interpretacijo najde v glasbenem ritmu. Kot v polifonični glasbi posamezne linije potekajo neodvisno, a hkrati tvorijo usklajeno celoto, tudi postavitev na treh razstaviščih deluje kot povezana pot. Razstave niso zaporedje zaprtih enot, temveč dinamična igra vizualnih odmevov, približevanj in odmikanj. Ta ritmična soodvisnost različnih vizualnih meril ustvarja celovito prostorsko izkušnjo, kjer se posamezna dela zlijejo v enoten umetniški odzven. •