“Človek: to je nova beseda”

V sežansko Mehanizacijo je prišla kultura. Ne, “v mehaniki ni kulture”, je v petek zvečer odmeval Kosovelov Kons pod visokim stropom velike hale obrata Mehanizacija propadlega podjetja Kraški zidar v Sežani. Torej da: v Mehanizacijo je atraktor Dragan Živadinov pripeljal kulturo. V halo, v kateri so več desetletij mehaniki popravljali tovornjake, je postavil informans Človek: to je nova beseda.

Dragan Živadinov je za informans o Černigoju in Kosovelu v hali Mehanizacije angažiral 40 nastopajočih, med njimi tudi Ženski 
pevski zbor Kombinat. Foto: Marica Uršič Zupan
Dragan Živadinov je za informans o Černigoju in Kosovelu v hali Mehanizacije angažiral 40 nastopajočih, med njimi tudi Ženski pevski zbor Kombinat. Foto: Marica Uršič Zupan

SEŽANA > A petkov dogodek, o katerem so v soboto po mestu šepetali tudi tisti, ki so ga zamudili, se je začel na drugem koncu Sežane, v Kosovelovi spominski sobi na Ljudski univerzi, ki je bila tudi koproducentka dogodka, ob producentu, zavod Delak. V prostoru, kjer se je pred 113 leti rodil Srečko Kosovel, prav v kotu, kjer zdaj stoji portret Srečka Kosovela izpod rok Avgusta Černigoja. Oba sta bila predmet (bolj generatorja) dogodka.

Premik v leto 1927

“Atraktor je dobil signal za akcijo,” je uvodoma (i)zbranemu občinstvu povedala Mateja Kralj, skrbnica Kosovelove spominske sobe. “Imamo človeka. Za Kosovela je to sveta beseda,” je nato najavila vsebino večera. O katerem pa zbrani niso vedeli, kako se bo odvil. Od Dragana Živadinova, ki, kot je nekoč dejal sam, ne režira dramskih besedil, temveč ideje konceptualnih umetnosti, je mogoče pričakovati marsikaj, le predvidljivega ne.

Tokrat je “atraktor”, kot je opisal svojo vlogo, najprej obiskovalce prestavil v času, za 90 let nazaj: “Smo leta 1927, ko se je s tržaškim konstruktivističnim ambientom materializirala optimalna konstruktivistična projekcija. Z zahtevo po gradnji lepote s funkcijami, z množico funkcij, smo dobili umetnost vseh umetnosti 20. stoletja. Leto 1927 je leto prve velike emancipacije modernizma na Slovenskem,” je povedal in dodal, da je modernizem tako veličasten projekt civilizacije in pomemben za današnji svet, da ga je treba javno izražati in braniti.

Zatem je Živadinov obiskovalce “prestavil” še v kraju: “Prijel bom to zastavo in bomo šli po Sežani na drugi del predavanja.” In so šli: najprej do kipa Srečka Kosovela pred Ljudsko univerzo (domuje v stari šoli, kjer se je rodil Srečko Kosovel), od tam po Bazoviški do Partizanske ceste in po njej nekaj sto metrov do glavnega trga, kjer jih je čakal avtobus. “Mlajši od 40 let na levo stran, starejši na desno,” jih je še na pol v šali razporedil Živadinov. In so se odpeljali. “Gremo v Tomaj?” “V Černigojevo galerijo v Lipico?” “Čez mejo v kontrabant?” so se spraševali potniki.

Nič od tega se ni zgodilo. Avtobus je zavil desno na Lenivec in se ustavil v obsežnem kompleksu Mehanizacije podjetja Kraški zidar v stečaju. Ko je zapeljal v halo, so morali potniki najprej nekaj časa ostati v avtobusu in skozi šipe opazovati prvi del projekcije. Ko so izstopili in posedli po tribunah, je sledilo nadaljevanje poti v času: “Smo v letu 1928. Avgust Černigoj je načrtoval teater mase, gledališče množic. Koncepta njegove arhitekturne študije ni mogoče primerjati z nobeno drugo arhitekturo na svetu.” In zatem še leto 1929, ko je izšla Junge Slowenische Kunst in v njej študija Avgusta Černigoja.

Velika človeka 20. stoletja

Slikar in grafik Avgust Černigoj, utemeljitelj konstruktivizma pri nas in eden najvidnejših predstavnikov zgodovinske avantgarde v slovenski likovni umetnosti, je umrl 17. novembra pred 22 leti. Zato je Živadinov informans posvetil obletnici njegove smrti, obenem pa Černigojevemu konstruktivističnemu sopotniku Srečku Kosovelu in njegovim Konsom.

Pri tem se je naslonil na študijo dr. Tatjane Rojc in iz nje izluščil nekaj zanimivih poudarkov. “Če je italijanščina veličastno razvit jezik in ima besede, ki so osvobojene vsega, tudi - šlo naj bi za svobodo od jezika - v tem primeru od italijanščine,” sta Janez Lotrič in Milena Zupančič prebirala misli, ki so sledile pojavu fašističnih škvader. In nadaljevala: “Slovenski jezik želi biti svoboden, zato gradi Kosovel s Konsi etičnost.” In zatem: “Etika je enako estetika,” ali, kot je utemeljila Tatjana Rojc: “Slovenski jezik je bil do Srečka Kosovela nesvoboden. Ravno zaradi slovenske emancipacije je Srečko Kosovel najpomembnejši pesnik 20. stoletja.”

Čeprav bi se na trenutke zazdelo, da Živadinov improvizira, je že naslednji trenutek potrdil, da je vse vnaprej premišljeno do potankosti. Ne samo scenografija, kostumi, digitalno procesiranje in mehatron, pod kar se je podpisal sam, temveč tudi glasba Daria Seravala in digitalna okolja Mihe Turšiča, celostna podoba Simona Kastelica in izvršna produkcija Anžeta Rogelje. V to je odlično zarezal zbor Kombinat, ki je pel iz kanala za popravljanje tovornjakov, iz katerega so segale samo glave pevk. Skupaj z akrobatoma Filipom Kržišnikom in Blažem Slaničem, ki sta na odru utelesila človeka, je bil to pravšnji uvod za sklepni (in tudi nosilni) del predavanja, o človeku: “Ljudi se ne da mehanizirati ... V mehaniki ni kulture ... Človek ni avtomat ...” In končno, z refrenom: “Človek: to je nova beseda.”

A je Živadinov zaključil še z zahvalo prisotnima: Lučki Čehovin, dolgoletni ravnateljici Kosovelove knjižnice in prijateljici Avgusta Černigoja, in dr. Janezu Vrečku, ki je začel preučevati Kosovelov konstruktivizem že z doktorsko disertacijo (marsikomu ni bila všeč) in jo zaključil pred leti z veliko monografijo o Kosovelu.


Najbolj brano