Čipke na rdeči preprogi
Mala gledališka šola in dramatično društvo se zavzeto pripravljata na osrednje praznovanje ob 130-letnici društva in 250-letnici najstarejše ohranjene slovenske gledališke stavbe. Minulo soboto so jubileja obeležili z ulično predstavo Rdeča preproga, čipka in čas. Ob festivalu idrijske čipke jo je izdatno podprla Čipkarska šola Idrija.
IDRIJA > Svetlejši, sprostitveni pol rudarjenja v Idriji so že od nekdaj ljubiteljska glasba, gledališče in čipke. Zato sta mala gledališka šola in dramatično društvo že pred dvema letoma opozorila na 130-letnico društva in 250. obletnico izgradnje idrijskega gledališča, najstarejše ohranjene gledališke stavbe na Slovenskem, s predstavo My Lace lady - Dama s čipkami po motivih G. B. Shawa.
Če so tedaj predstavi dodali opozorilo na današnje slabe pogoje za gledališko ustvarjalnost v Idriji, so se s sobotno “rdečo preprogo” častitljivi gledališki tradiciji in čipkaricam s scenaristko in režiserko Ano Kržišnik Blažica zgolj globoko priklonili.
Prišla sta tudi zakonca Borštnik
Rdeča preproga kot časovni trak je zbrane vrnila na konec 19. in začetek 20. stoletja. Idrijo je obiskal najslovitejši igralski par Borštnik: Zofija Zvonarjeva in Ignacij. “Pridružila sta se nam zakonca Borštnik, ki sta kot člana Dramatičnega društva Ljubljana, današnje Drame Ljubljana, pogosto gostovala v idrijskem gledališču ...” ju je pozdravila novinarka Polona Ferjančič. Ignacij (Andraž Kosmač) ni skoparil s hvalo: “Potovanje z vlakom in nato s to čudovito kočijo ... Štiri ure in pol v njej so kar hitro minile. Imam mnogo idej za različne projekte in morda kakšen od njih najde pot do Idrije.”
Novinarko je zanimalo, kako se na idrijski zrak privaja gospa Zofija (Maruša Mlakar): “V tem poslu sem že dolgo, a me vedno znova preseneti, kako zanimivo je sodelovati z intuitivnimi idrijskimi igralci brez izobrazbe, pa vendar z veliko duha ...”
Posebnost gospe Borštnik je bila svilena obleka s čipkami, ki jo je za obisk dala izdelati idrijskim klekljaricam in šiviljam, po posvetu s čipkarsko šolo in po vzorcu iz Dunaja. Dejansko so v šoli z najboljšimi čipkaricami in modno oblikovalko Mojco Celin (hrani tudi original, najden na avstrijskem Koroškem) rekonstruirali originalno obleko s čipko iz druge polovice 19. stoletja in za tisti čas značilen klekljan ovratnik. Taka oblačila so v Idriji, zlasti v gledališču in ob slovesnih priložnostih, meščanke nosile vse do 20. stoletja. Na slovenskem in evropskem ozemlju so šla iz mode prej.
Ročna rekonstrukcija
Naslednja gostja, Alenka Lapajne (Anja Carl), hči ustanovitelja in predsednika dramatičnega društva Vincenca Lapajneta, je do preproge prijahala na konju. Ker se je ravno pripravljala na vlogo županove Micke v istoimenski predstavi, je tudi ona dala pripraviti posebno obleko. “Zej pit kliklarc dila muj kostum. Sm le županova Micka, tak de more bit lipa ableka,” je dejala.
Na preprogi je nosila supermoderno malo črno obleko: “Ata mi je prnisu iz Lublane, pa zadni mod, iz taft svile s čipkami, pa s steklinimi kristalčki ...”
Tudi njeno obleko, spodbujeno z evropskim modnim duhom konca 19. stoletja, so ročno, iz identične svile in tedaj modnih cluny čipk, rekonstruirali v Čipkarski šoli Idrija. Znova s pomočjo Mojce Celin, ki hrani tudi ta original.
Najzaslužnejše: idrijske čipkarice
Napočil je čas, da na rdečo preprogo stopijo, ob šoli, najzaslužnejše za ohranitev stoletne tradicije: klekljarice. V vlogah zastopnic vseh so se odlično znašle štiri. Lidija Likar v praznični idrijski ženski klekljani obleki iz 19. stoletja. Sešila jo je v spomin na očeta in tasta rudarja. Anica Uršič, dolgoletna predsednica društva klekljaric in ustvarjalka tisočerih čipk, tudi modnih dodatkov. Odmevna ljubiteljska slikarka Vera Kostanjšek, ki čipko in modne dodatke iz nje po starih vzorcih prireja svojim pogumnim zamislim in jih spreminja v umetnost. Anica Loverčič, ki je v 40-letni karieri sklekljala in v modne dodatke in oblačila, tudi najslovesnejše, vpela neprešteto množico čipk.
Lepo, klasično večerno obleko, ki jo je Mojca Celin oblikovala tako, da jo je čipka sooblikovala in sočasno imela vlogo nakita, je nosila tudi posebna gostja rdeče preproge - harfistka in pevka Raiven. Taka obleka, je povedala, sicer ni v njenem slogu, a jo je nosila ponosno. Tako kot je ponosna na vsestransko glasbeno, vedno iz klasične glasbe izhajajočo kariero. Idrijčani so se ji priklonili. Vloge največjih oboževalcev pa so odigrali člani male gledališke šole. Bili so izvrstni, kakor tudi celotna predstava.
