Cent’anni: ljubezenski film, v katerem je iskala in našla svoj glas
Tudi na “logistično” odročno, a že utečeno lokacijo potujoče filmske karavane Kino Istra - na Plažo Študent v Ankaranu - je na sredino projekcijo zelo čustvenega dokumentarca Cent’anni prispelo precejšnje število filmoljubcev. Dogodka se je udeležila tudi režiserka Maja Doroteja Prelog, ki je v pogovoru po projekciji predvsem osvetlila mukotrpen, a, kot kaže, zelo terapevstki ustvarjalni proces.
ANKARAN > Avtobiografska dokumentarna drama Cent’anni, ki bi jo lahko oklicali tudi za ljubezenski film, naj bi v osnovi spremljala podvig režiserkinega partnerja Blaža Murna, ki se je po hudi bolezni in skorajda bližnjem srečanju s smrtjo, odločil prekolesariti nekatere najbolj zahtevne vzpone v Italiji, a že med snemanjem zaide v popolnoma drugo smer - v vrtiljak silnih čustev in v izpraševanje njunega odnosa ter njenega mesta v njem.
Montaža kot proces
“Že med snemanjem mi je postalo jasno, da nastaja drugačen film, kot sva si ga zamislila. Ampak takrat nisem imela distance, da bi razmišljala o tem, kako naj predrugačim vsebino. Zato sem se odločila, da grem do konca tega potovanja in nato v montaži ugotovim, kaj lahko iz tega naredim,” pove Maja Doroteja Prelog. A to je bil dolg proces, film je po snemanju nato potreboval kar tri leta, da je “dozorel”. “Proces so bila leta montaže, preden sem sprejela odločitev, da je edini način, na katerega lahko povem to zgodbo, iz svoje perspektive. To je bilo najbolj iskreno, kar sem lahko naredila do sebe, do Blaža in do gledalca,” pojasni. V tem času je, kot doda, našla strukturo, “v kateri sem dobesedno iskala svoj glas in ga našla.”
Maja Doroteja Prelog
režiserka
Z Blažem sva bila še zelo sveža po izkušnji z levkemijo, smrtjo in jaz sem bila tako romantično zaverovana, da bo to potovanje vse spremenilo, da se bo nekaj izcimilo iz njega, zato sem tudi vztrajala.”
Po snemanju se je umaknil od filma
Partner, ki je med snemanjem filma imel številne zelo čustvene izbruhe in ne samo napete odnose s Prelog, ampak tudi z drugimi člani ekipe, se je po koncu snemanja popolnoma umaknil od filma. “Za to sem mu izjemno hvaležna, da mi je dal prostor, da ni skakal v montažo, da ni izvajal cenzure. Na koncu je samo pogledal 'rough cut' in je imel zelo lepo, čustveno reakcijo. Rekel je, da mu film ni všeč, ker si sam ni všeč v filmu, ampak je ponosen na to, kar je na koncu nastalo,” pove Prelog.
Film je sicer produciral eden vidnejših slovenskih režiserjev mlajše generacije Rok Biček, ki mu je zelo blizu svet avtentičnih, opazovalnih dokumentarcev (Družina!). Prav zato je bil, kot pojasni režiserka, on edina logična izbira za njen celovečerni prvenec. “Rok je bil prvi producent, ki sva ga poklicala, in takoj je bil za. Izbrala sva ga tudi, ker je sam režiser in do projekta pristopa kot avtor,” poudari. A z Blažem se nista najbolje ujela, pove Prelog, ki se je od čustveno zelo močno vpletene režiserke prelevila še v “mediatorko” filmske ekipe. “Počutila sem se razpolovljeno med dvema poloma. Z Blažem sva bila še zelo sveža po izkušnji z levkemijo, smrtjo in jaz sem bila tako romantično zaverovana, da bo to potovanje vse spremenilo, da se bo nekaj izcimilo iz njega, zato sem tudi vztrajala,” pojasni in iskreno še doda, da jo je strah naslednjega filma, ker se zaveda, da je to bil projekt njenega življenja.
