“Če ubiješ knjigo, ubiješ duha”
Brižinski spomeniki, najstarejši znani in ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku so nastali v 9. oziroma 10. stoletju, prva slovenska knjiga, Trubarjev Katekizem pa nosi letnico 1550. Kaj vse, povezano s knjigo, pa je v našem prostoru nastajalo v več kot 500 letih, ki ločujejo ta dva pomembna mejnika? Odgovore na to vprašanje prinaša razkošna monografija S črnilom in zlatom, ki predstavlja 150 najlepših spomenikov srednjeveške knjižne umetnosti, ohranjenih na Slovenskem. Napisala jo je umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, pri Cankarjevi založbi pa so jo pripravili kot bibliofilsko izdajo v 500 ročno vezanih in oštevilčenih izvodih.
LJUBLJANA > Monografija na več kot 350 straneh prinaša izbor rokopisov, rokopisnih fragmentov, prvotiskov, listin, ki jih dopolnjuje nekaj grafičnih listov, detajlov iz tiskov in knjigoveških zanimivosti. Po besedah urednika Tineta Logarja delo odpira vpogled v čas od leta 850 do 1550, oživlja kulturno krajino slovenskega ozemlja ter nam približa življenje ljudi v stoletjih do renesanse: “To je čas, ko so dela nastajala še v rokopisnih izvedbah, pogosto na pergamentu, čas, v katerem so bili naši predniki priča prehodu na papir in kasneje tudi na tisk. Za srednji vek velja, da je bil mračen in hud, a avtorica nam s to monografijo dokazuje, da je bil vse kaj drugega.”
V srednjeveških samostanih na slovenskih tleh izstopata dve rokopisni delavnici. Kodeksi, ki se po kakovosti lahko merijo s sočasnimi deli, nastalimi v Evropi, so v zadnji četrtini 12. stoletja nastajali v cistercijanski opatiji v Stični, ob koncu 15. stoletja pa je bila ena največjih knjižnic v Srednji Evropi v Žički kartuziji.
Umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob je preučevanje rokopisne dediščine postavila v središče svojega akademskega dela. O pomenu in obsegu njenega raziskovalnega dela veliko pove podatek, da katalog Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, ki sta ga leta 1931 izdala France Stele in Milko Kos navaja 159 srednjeveških rokopisov, danes pa ta številka obsega več kot 500 enot. Med njenimi odmevnejšimi projekti, namenjenimi širši javnosti, je zagotovo monografija Srednjeveški kodeksi iz Stične, XII. stoletje, ki je izšla leta 1994 in razstava v Narodni galeriji Srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije 1160-1560 2007, ob kateri je izšel tudi katalog. Pred sedmimi leti je v Narodni galeriji pripravila razstavo Rokopisi, na kateri so bili predstavljeni najpomembnejši spomeniki iz Narodne in univerzitetne knjižnice. Njena knjiga Twelfth-century Cistercian Manuscripts: The Sitticum Collection sodi med literaturo na univerzah Harvard in Yale.
Snovi za “vranje črno tinto” so rokopisni mojstri kupovali večinoma na Bližnjem vzhodu, a so bile izjemno drage, zato so si črnilo kdaj pripravili tudi iz bolj dostopnih sestavin, recimo bukovih šišk. Barvne odtenke so pridobivali iz zemljin in kamnin, odtenke rožnate tudi iz semen sončnic.
Pri okraševanju so uporabljali tudi zlato in srebro, največkrat so ju nanašali v lističih, kdaj pa so poiskali tudi barvila, ki bi zlato nadomestila, a niso imela tako lepega leska.
Knjiga ima več poglavij: Razgledi, Od zgodnjih pričevanj do 1200: rokopisi iz samostanskih knjižnic, Rokopisi med 1200 in 1450: za posvetno in cerkveno rabo, Knjižno slikarstvo med 1450 in 1530: skupnost rokopisov in knjig,Med 1380 in 1530: knjižno slikarstvo v italijanskih slogih, Od 1250 do 1500: iz francoskih in staronizozemskih ateljejev. Prestižna monografija je nastajala približno pet let, v prednaročilu stane 1390 evrov, v redni prodaji pa bo 600 evrov dražja.
Izjemno knjižno bogastvo
Dela iz tistega časa so se ohranila v knjigah in fragmentih (prvih je 20, drugih pa približno 3000), v monografiji S črnilom in zlatom pa avtorica, ddr. Nataša Golob predstavi 150 umetnin, spomenikov slovenskega srednjeveškega knjižnega slikarstva, ki jih hranijo slovenske knjižnice in arhivi. Kot je povedala pred dnevi na predstavitvi monografije, v Sloveniji hranimo izjemno knjižno bogastvo. Med drugim 14 karolinških fragmentov, primer testeninskega tiska (gre za rez v 9 barvnih nanosov, na svetu je ohranjenih le 200 primerkov), pa ikonografsko zanimive in napredne iluminacije, kakršna je delo mojstra Bernarda, ki je naslovnico Sentenc Petra Lombarda narisal kot “knjižno omaro”. Svetovni unikum je po avtoričinih besedah tudi upodobitev Marijinega kronanja v osebnem brevirju prvega ljubljanskega škofa Žige Lamberga (1420-1488). V beneškem prvotisku iz leta 1481 je Marija, ki vselej zre v gledalca, obrnjena stran, upodobljena pa ni kot mladenka, marveč je sivolasa in kot taka predstavlja personifikacijo Modrosti.
Po avtoričinih besedah je na prostoru današnje Slovenije v času od Brižinskih spomenikov pa do Trubarjevega Katekizma nastalo približno 4000 izključno literarnih, ne liturgičnih ali teoloških del, ki nam razkrivajo, kakšna je bila takratna ustvarjalnost in kako so ljudje v tistih časih prišli do veličastnega znanja. Tej, doslej slabo raziskani temi, se bo posvetila v enem od svojih naslednjih knjižnih del.
Umetnostni spomeniki in tehnična dediščina
“Ne smemo pozabiti,” opozarja avtorica, “da Ljubljana v srednjem veku ni bila nepomembno mesto. Škofijo je dobila leta 1461, pred Dunajem, skoznjo je tekla pot iz Prage in Dunaja do Benetk in Padove, z Ogrskega v Italijo. Celo Enea Silvio Piccolomini, poznejši papež Pij II., je bil velikokrat na obisku v Ljubljani - ker je bilo tu, kot je zapisal, zanimivo, spodbudno intelektualno življenje.” Od vsega, knjižnega gradiva, kar ga je pri nas nastalo v času, ki ga zajema monografija, se je ohranilo največ pet odstotkov: “Samo pomislimo, koliko je bilo pri nas ikonoklazmov in nerazumevanja do knjige. Ker če ubiješ knjigo, ubiješ duha. Tako smo izgubili pravzaprav vse meščanske knjižnice in večino grajskih.”
V knjigi pa ne gre le za umetnostnozgodovinske spomenike, še pravi Nataša Golob, rokopisi so izredno zanimivi tudi zaradi vsebine in kot tehnična dediščina: “Tudi za slovenščino so pomembni, saj so polni glos in celo besedil v stari slovenščini. V rokopisih najdemo slovenske besede, ki so do 150 let starejše od Brižinskih spomenikov! Gre za izredno prevodno izročilo naših prednikov.” Na vprašanje, kaj je bila zanjo pri pisanju največja težava, pa je odgovorila: “To, da mi ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije op. a.) od leta 2000 za noben projekt ni namenila prebite pare. Veste, ko je človek enkrat star 70 let, ne gleda več na denar, ključen je čas, da napišem, kar želim. Moja zavzetost je, da znanje, ki sem ga desetletja zbirala, osmislim in izročim naprej.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
