Brutalnost ameriškega sna v vsej svoji neslavni veličini

Brady Corbet kljub temu, da ima že tri celovečerce za seboj (poleg Brutalista še prvenec Childhood of a Leader in Vox Lux), je verjetno mnogim bolj znan zaradi nekaterih svojih igralskih vlog, na primer impresivna glavna vloga v ameriški različici Smešnih igerMichaela Hanekeja, kjer je zaigral ob boku Michaela Pitta, stranskima vlogama v MelanholijiLarsa von Trierja in Višji siliRubena Östlunda ter še številnih drugih. Po letu 2014, ko je dobil svojo prvo hčerko s partnerko in scenaristko Mono Fastvold, ki je podpisana tudi pod scenarij Brutalista, je popolnoma opustil igro in se vrgel v režijo.

Lahko bi bila tudi zgodba Breuerja, Gropiusa ...

V svojem tretjem celovečercu se je lotil izmišljene zgodbe madžarskega judovskega arhitekta Lászla Tótha (vrhunski Adrien Brody), sicer diplomanta slavne šole Bauhaus iz nemškega Dessaua, ki si je po drugi svetovni vojni v ZDA želel ustvariti novo poklicno in zasebno življenje. Čeprav gre za fiktivni lik, bi to lahko bila zgodba marsikaterega evropskega arhitekta ali pa oblikovalca, ki si je po drugi svetovni vojni čez lužo ustvaril zelo uspešno kariero, kot na primer Marcel Breuer, Walter Gropius, Ludwig Mies Van Der Rohe .... A Corbet v Brutalistu ne predstavi idealizirane parabole o uresničitvi ameriškega sna, ampak polagoma razkriva njegovo hrbtno, sprijeno plat, kjer stavek 'izkoristi in izpljuni' v popolnosti zaobjame Lászlovo izkušnjo z ameriškim kapitalizmom.

Brady Corbet v Brutalistu ne predstavi idealizirane parabole o uresničitvi ameriškega sna, ampak polagoma razkriva njegovo hrbtno, sprijeno plat, kjer stavek 'izkoristi in izpljuni' v popolnosti zaobjame Lászlovo izkušnjo z ameriškim kapitalizmom.

Lászla je po prihodu v ZDA čakal njegov bratranec Attila, ki si je spremenil ime, se poročil s katoličanko in ustvaril lasten posel - izdelovanje pohištva po naročilu. Začetek njunega sodelovanja bi lahko bil obetaven za oba. László bi prevetril ponudbo z najbolj avantgardnimi evropskimi trendi v oblikovanju pohištva, na vratih trgovine se pojavi tudi bogata stranka, ki si želi osvežitve očetove knjižnice, a zadeve se hitro in drastično poslabšajo, predvsem za Lászla. Hrbet mu obrneta tako bratranec, ki je hitro ponotranjil preračunljivo ameriško logiko delovanja, ter uporabnik prenovljene knjižnice, izmišljeni ameriški industrialec Harrison Lee Van Buren (demonični Guy Pearce), ki ni bil (še) pripravljen na izčiščen, funkcionalni bauhausovski pristop.

László pristane na dnu, v nekakšnem zavetišču za brezdomne, kjer si stisko blaži s heroinom, preživlja pa se z garaškim delom v gradbeništvu. A vse do takrat, ko njegovo pot ponovno preseka Van Buren, tokrat opremljen z revijo o arhitekturi in oblikovanju, v kateri hvalijo prenovo njegove knjižnice. Pretkani Van Buren v neznanem arhitektu, a očitno dobrem, saj, kot piše v reviji, ve, kaj počne, vidi sredstvo, s katerim bi lahko ustvaril samopoveličevalni kolos, ki bi ga zgradil v bližini svoje vile in ga posvetil spominu na svojo mater.

Na tanki nitki med džankijem in genialnim arhitektom

Lászlu pravzaprav ni preostalo drugega, kot da sprejme ponudbo. S pomočjo Van Burenovih zvez se mu v ZDA pridružita še žena in nečakinja in za nekaj časa se zdi, da se je ponovno postavil na noge, tako poklicno kot zasebno, a kaj kmalu se začnejo pojavljati težave. Te izhajajo predvsem iz financ in nerazumevanja avtorske vizije projekta, kjer zasnovana brutalistična stavba predstavlja (preveč) radikalen rez s tradicionalno arhitekturo, v njej pa se predvsem preslikava Lászlova izkušnja koncentracijskega taborišča.

Ta stavba bi morala postati njegova osebna izkaznica za naslednje projekte, ki bi se jih lotil v ZDA, a večkratni udarci, ki jih je bil deležen, so globoko omajali njegovo že poprej ranjeno osebnost, ki je vseskozi visela na zelo tanki nitki med džankijem in genialnim arhitektom.

Corbet holokavsta v filmu sicer skorajda ne omenja, ta nepredelana travma vseskozi odzvanja v ozadju zgodbe. Brodyju, ki je judovskega rodu in po materini strani ima madžarske korenine, se po PianistuRomana Polanskega obeta morda še en oskar. Zanimivo, prav spomini Wladyslawa Szpilmana, po katerih je bil posnet Pianist, pa so imeli tudi pomemben vpliv na Corbeta, ki je tudi potomec madžarskega priseljenca v ZDA.

V igri za oskarja za najboljšo moško stransko vlogo utegne “najdaljši” konec potegniti tudi Pearce, ki je ustvaril “brutalno” dobro vlogo pretkanega in skrajno sprevrženega manipulatorja, ki si brezkompromisno podjarmi vse.