Brez gledališča in dobre kave
bi bilo življenje precej bolj pusto

Zakaj igrati skoraj 300 let staro komedijo, se je na torkovi predstavitvi prve letošnje premiere SSG vprašal režiser Janusz Kica. Ne zato, ker bi se rad ukvarjal z gledališko arheologijo, temveč zato, ker je Carlo Goldoni sredi 18. stoletja spremenil gledališko govorico. "Zame je Goldoni velik avtor, ki je v gledališkem svetu uvedel spremembe, primerljive uvedbi zvoka v do tedaj nemih filmih," je pojasnil Kica. "Uprl se je commedii dell'arte, igralce je pozval, naj nehajo improvizirati in se raje naučijo tekst, ki ga je on napisal. Povabil jih je, da opustijo maske in na oder postavijo resničnega človeka."

Janusz Kica

Foto: Fotodamj@n

Glavni igralec je vse ansambel

Na Poljskem rojeni režiser, ki že desetletja uspešno režira zlasti na Hrvaškem, v Sloveniji in nemško govorečem svetu, je že velikokrat raziskoval Goldonijev gledališki svet, pred kratkim je v Teatru in der Josefstadt na Dunaju zaživela njegova uprizoritev Počitniške trilogije. Kot poudarja, Kavarna nima glavnega junaka, temveč je na odru pomembna igra celotnega ansambla, ki ustvari pester preplet zelo različnih zgodb in poklicev - malomeščanov, natakarjev, trgovcev, plesalk, mešetarjev s svojimi vrlinami in šibkostmi. "Goldoni odlično obvlada situacijskogledališče in zna, kot odličen avtor, vse te zgodbe povezati, mi pa se moramo izkazati kot dobri izvajalci."

Beneški komediograf je leta 1750 dogajanje postavil na trg v Benetkah, na katerega gledajo krčma, igralnica, kavarna ... "Mi smo se odločili za sodobnejšo kavarno, podobno kot režiser Rainer Werner Fassbinder v 70. letih prejšnjega stoletja. S skromnim budžetom pač ne moreš zgraditi celega trga," je opozoril Kica in pozval odločevalce, naj ne pozabijo investirati v kulturo in gledališče. "Gledališče bo preživelo tudi s skromnimi sredstvi, a z denarjem lahko ustvarimo lepše stvari. In nič ni lepšega kot srečanje med igralci."

V vlogi lastnika kavarne nastopa Alojz Svete, neapeljskega plemiča Don Marzia bo upodobil Aleš Valič. Primož Forte bo trgovec Eugenio, Nikla Petruška Panizon njegova žena Vittoria. Namišljeni grof Leandro bo Romeo Grebenšek, Placida, njegova žena, pa Tina Gunzek. Plesalko Lisauro bo zaigrala Lara Jankovič, lastnik igralnice Pandolfo bo Franko Korošec, natakar Trappola Francesco Borchi, žandar pa Nejc Kravos, tržaški študent na ljubljanski akademiji AGRFT.

Mešanica jezikov

Nemška kostumografinja in scenografka Karin Fritz, ki že dobra tri desetletja sodeluje s Kico, je priznala, da se je med pripravami v Trstu pogosto počutila "izgubljeno v prevodu", saj se tačas v tržaškem Kulturnem domu prepletajo slovenščina, hrvaščina, nemščina, angleščina, italijanščina; vse te jezike je bilo slišati tudi na torkovi predstavitvi, ki jo je z jezikovnimi preklapljanji vred uspešno vodila Rossana Paliaga.

Karin Fritz se je pri oblikovanju tokratne predstave odločila, da v središče odrskega dogajanja postavi kavni aparat. "Zgodba se dogaja v kavarni, okrog aparata se zbirajo ljudje različnih družbenih slojev. Želeli smo izpostaviti igralce - ljudi, ki so v vsaki kavarni zelo različni in zasledujejo vsak svoj cilj: eni iščejo na primer denar, drugi ljubezen," je pojasnila. "Da bi pozornosti ne odvrnili od igralcev, je scena v celoti črno-bela. Le nekateri redki detajli so barvni."

Mimo je šlo več kot 300 kav ...

Pri uresničitvi odrske kavarne je Slovenskemu stalnemu gledališču priskočila na pomoč tržaška pražarna PrimoAroma. Njen soustanovitelj Fabrizio Polojaz je zapisal, da je bil sprva presenečen, kako naj pražarna pomaga gledališču, saj sta to povsem različna svetova. Ko so spoznali Kičev gledališki projekt, pa so bili takoj za: poiskali so primeren kavni aparat z mlinčkom vred, dodali skodelice in druge potrebščine, nekatere igralce pa izučili v pripravi prave espresso kave.

Od takrat je šlo mimo več kot 300 kav, je spomnil Polojaz, ki po doživetem meni, da si kava in gledališče pravzaprav nista tako tuja. "Za življenje potrebujemo seveda najprej hrano; brez gledališča in brez kave se lahko nemoteno preživljamo. Vendar bi bilo življenje brez gledališča - in brez dobre kave - pusto in žalostno."

V Kavarna igrajo tudi Alojz Svete, Aleš Valič in Francesco Borchi.

Foto: Fotodamj@n

Koprodukcija s Primorskim poletnim festivalom

Predstava Kavarna nastaja kot koprodukcija s Primorskim poletnim festivalom in bo poleti na ogled v Kopru. Predsednica Neva Zajc je napovedala, da je pod okriljem društva kar 200 ljudi iz Kopra in okolice vpisalo abonma SSG. "Letos smo zapolnili štiri avtobuse abonentov, ki se bodo z nami peljali v Trst, ker si želijo na ogled dobrih predstav." Zajc je navdušena nad dejstvom, da uvodno produkcijo režira Januzs Kica in da bo v njej nastopilo deset igralcev, ki jih v Slovenskem stalnem gledališču bolj redko vidimo skupaj na odru. "Govorim kot glas gledalcev in apeliram na vse institucije in posameznike, naj gledališču pomagajo, da bo lahko tudi v prihodnje tako napolnilo oder," je zaželela Neva Zajc.

Tudi Kavarna bo, tako kot vse domače produkcije Slovenskega stalnega gledališča, sodelovala pri nagradi časnika Primorski dnevnik. Občinstvo v Trstu in Gorici bo po ogledu vsake ponovitve lahko ocenilo predstavo (in oddalo svoj glas na priložnostnih glasovnicah). Ob koncu sezone pa bo SSG med vsemi sodelujočimi izžrebalo prejemnika brezplačnega abonmaja. •