Brati, misliti, pisati - tudi danes
Revijo Literatura je še posebej odlikovalo in od konkurence ločevalo “kontinuirano sledenje domači literarni produkciji z refleksivnimi zapisi”, ugotavlja pesnik Uroš Zupan, še zadnji od “staroselcev” v uredništvu 30-letne Literature.
LJUBLJANA >Samostojna Literatura je zaživela po ločitvi od bolj teoretičnih Problemov leta 1989. Sprva je izhajala v “šestih zvezkih letno in imela v kolofonu navedeno impresivno naklado 1050 izvodov”, poroča odgovorni urednik Primož Čučnik v uvodniku k prvi letošnji, dvojni januarsko-februarski številki v nakladi 580 izvodov.
Prvi glavni urednik je bil Jani Virk, ob še drugih v uredništvu, rojenih v prvi polovici šestdesetih let, pa je bil svèt, ki je vključeval starejše somišljenike.
Uroš Zupan
zadnji od “staroselcev” v uredništvu Literature
“Včasih je imela književnost družbeno relevantnost, in to se je poznalo. Včasih se je k tekstom pristopalo drugače, kot se pristopa danes. Ljudje so pisali z drugačno zavestjo in drugačno energijo.”
Zasnova in profil revije se do danes nista bistveno spremenila, piše Čučnik: “Prav tako se zdi, da je ostalo podobno njeno 'poslanstvo' spremljanja nove domače in tuje poezije, proze ter esejistike in njihove refleksije.” Revija ni prezrla niti drugih umetnosti, od slikarstva in stripa do gledališča, filma, glasbe, vendar jih je “skušala speljati na svoj mlin”. Opredeljena je bila apolitično in je v nasprotju z medtem že ugaslo Novo revijo poudarjala prvenstvo literarnega.
Novinci in klasiki
V isti jubilejni številki Literaturo, njeno zgodovino in zdajšnjost slikovito portretira Uroš Zupan, v eseju Življenje se začenja s tridesetim osebno prizadet, duhovit in polemičen. Na revijo se je naročil, še preden se je odcepila od Problemov, v njen kolofon pa prišel v 16. številki leta 1992. Takrat je literatura imela pomembno vlogo v družbi, kar se je poznalo: knjig je bilo manj kot danes, izhajale so v večjih nakladah, imele so več bralcev, avtorji pa so poleg časti in slave uživali neprimerljivo višje honorarje kot tu in zdaj.
Na položaju glavnega urednika so se med Virkom in Čučnikom zvrstili Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik in Urban Vovk. V Literaturi pa niso objavljali le njihovi vrstniki, marveč tudi starejši kolegi, opozarja Zupan, od Lojzeta Kovačiča, Andreja Hienga, Kajetana Koviča, Tomaža Šalamuna, Berte Bojetu in Nedeljke Pirjevec do Vena Tauferja in Andreja Medveda, ki s svojimi pesmimi nastopata tudi v letošnjih številkah.
LIteratura se je sčasoma razrasla, postala založba, ki kot ena redkih izdaja tudi pesniške zbirke, ima spletno stran in drugo, marsikaj pa se je spremenilo na slabše, ugotavlja Zupan: “Včasih je imela književnost družbeno relevantnost, in to se je poznalo. Včasih se je k tekstom pristopalo drugače, kot se pristopa danes. Ljudje so pisali z drugačno zavestjo in drugačno energijo.”
Natečaj za esej o literaturi po letu 2000
Da bi spodbudili kakovostno esejistiko o sodobni književnosti, so razpisali natečaj - do 15. avgusta na LUD Literatura pričakujejo eseje o slovenski literaturi po letu 2000. Nagradni sklad znaša 1500 evrov, ki jih bodo razdelili med tri najboljše eseje po izboru žirije.
Nadaljujejo tudi “prispevke za slovenski literarni program”, ki jih je Literatura objavila leta 1995. Nekaj ažuriranih premislekov je že objavljenih v januarsko-februarski, marčevski in aprilski številki. Oglasil se je tudi nekdanji dolgoletni urednik Andrej Blatnik, ki premišljuje o vse slabšem plačevanju literatov in njihovem naraščajočem občutku, da so družbeno nepotrebni. “Prostor za nadaljevanje je morda skrčen, morda tesnoben, morda nepregleden, zanesljivo drugačen, kot je bil videti pred vsemi temi leti. Vendar je,” vitalistično sklene Blatnik.
