Borut Škabar s knjižnim prvencem Eseji o zahodu: “V zgodovino sem bil vedno zaljubljen”
Atrij Pretorske palače je bil minuli petek skorajda premajhen za vse, ki so želeli prisluhniti pogovoru ob izidu knjižnega prvenca znanega Koprčana in tudi Kraševca Boruta Škabarja z naslovom Eseji o zahodu. V zbirki šestih esejev, ki jo je izdala koprska založba Libris, se z zgodovinsko analitično metodo in nekaj osebnega vpogleda Škabar loti tako obravnave fašizma, tržaškega vprašanja, jugoslovanske popularne glasbe, “švercanja” kot tudi neoliberalizma ter eksistencializma.
KOPER > Borut Škabar je mnogim bolj znan kot uspešen poslovnež na področju pomorskih prevozov, kot častni turški konzul v Sloveniji, kot nekdanji podpredsednik Rokometne zveze Slovenije, kot predstavnik lokalne skupnosti v nadzornem svetu Luke Koper, če omenimo nekatere njegove vidnejše funkcije. Toda kot je Škabar povedal v petkovem pogovoru z moderatorko Ireno Urbič in njegovim dolgoletnim prijateljem in arhitektom Matejem Mljačem, je bil že od nekdaj zaljubljen v zgodovino. “Od vedno sem si želel postati učitelj zgodovine. Moja pot je nato šla, tako kot je, ampak v zgodovino sem bil vedno zaljubljen. Pri nas doma so se srečevali različni intelektualci, med njimi Ivo Rupnik in Martin Černe, ki sta gojila veliko strast do zgodovine. Jaz sem njune besede samo požiral,” je uvodoma povedal.
Učenec Marjana Tomšiča
V zrelih letih je Škabar le našel čas in se posvetil svoji večni strasti. Na koprski Fakulteti za humanistične študije je diplomiral iz zgodovine, pričujoči eseji pa so bili sprva seminarske naloge, ki jih je pisal za različne predmete.
V mladih letih je imel nanj pomemben vpliv tudi pisatelj Marjan Tomšič. Bil je zvesti obiskovalec njegove literarne delavnice ter je že takrat, pri svojih 20 letih, pod njegovim mentorstvom pisal pesmi in kratko prozo. Vzporedno se je zgodila še glasba in ljubezen do jugoslovanske popularne glasbe, ki je našla svoje mesto tudi v Esejih o zahodu in kjer nekoliko mlajši izvemo, da je imel Koper že pred vplivno trgovino Gong nedaleč stran veliko let prej svojo predhodnico - trgovino Souvenir, v kateri je delala Škabarjeva mati in je bila nekakšno srečevališče ljubiteljev glasbe. Skupaj s prijateljema, novinarjem Frankom Hmeljakom in športnikom ter glasbenikom Viktorjem Jakominom, kopico somišljenikov in skupino Kameleoni so si leta 1965 priborili tudi prvi mladinski klub v takratni Jugoslaviji - mladinski klub Ray Charles, ki je bil v ulici OF v Kopru, med drugim izvemo v tem eseju. Osebnemu, družinskemu momentu se Škabar ni mogel izogniti niti v eseju O tihotapljenju, v katerem pravzaprav pozabimo, da beremo zgodovinski tekst, saj Škabar na podlagi pričevanj njegove matere in tete zelo živo prikaže prakse “švercanja” in pokaže na pomembno vlogo, ki so jo imele ženske.
Škabarja očitno zelo zanima naš obmejni prostor, kjer se je, kot pravi, “zgodovina šalila na veliko”. Zato seveda ni mogel izpustiti še tem o fašizmu in tržaškem vprašanju, kjer se izriše vsa kompleksnost zelo nervozne zgodovine 20. stoletja na tem območju.