Bo Indijcu uspelo v Bronx?

Na začetku januarja bodo v Gledališču Koper premierno uprizorili besedilo Indijc hoče u Bronx (1968), ameriškega dramatika Israela Horovitza (1939-2020). Enodejanka s strogo enotnostjo časa (“mrzla septembrska noč”), prostora (“avtobusna postaja na zgornji Peti aveniji v New Yorku”) in dejanja s svojo vsebino in problematikami, ki jih odpira, presega meje zgolj ene noči na avtobusni postaji.

Zgodba dramskega besedila, ki bi jo lahko označili tudi kot (gledališki) dogodek, prikazuje izgubljenega Indijca (Igor Štamulak), ki na avtobusni postaji čaka svojega sina, s katerim bi se moral srečati, vendar ga ne najde. Noč mu prestrežeta problematična najstnika s socialnega dna, Joey (Mak Tepšić) in Murph (Blaž Popovski), ki se s svojimi življenjskimi situacijami soočata tako, kot jima je najbližje - z nasiljem.

Prav to je bil po besedah režiserke Renate Vidič tudi glavni razlog za izbiro tega besedila - aktualno je danes, ko je nestrpnost do tujcev, migrantov, drugačnih (od nas) in nenazadnje nestrpnost do sočloveka večja, kot mislimo, večja, kot vidimo in večja, kot si upamo priznati.

Dramatik je že v osnovi izbral parametre, ki sami po sebi kličejo oziroma vzbujajo pričakovanje po (vsaj verbalnem) nasilju: dva problematična “mulca”, Indijec - tujec in noč. Okoliščine ne bi mogle bolj ustrezati stereotipni situaciji, v kateri se zgodi nasilje. Tako verbalno kot tudi fizično nasilje je prisotno v celotnem dramskem dogajanju.

Kljub temu da gre za besedilo druge polovice prejšnjega stoletja, je danes še vedno aktualno. Največja vrednost besedila in prihajajoče uprizoritve je najverjetneje prav v tem, da ga je možno aplicirati na današnjost, ki jo živimo. Prav to je bil po besedah režiserke Renate Vidič tudi glavni razlog za izbiro tega besedila - aktualno je danes, ko je nestrpnost do tujcev, migrantov, drugačnih (od nas) in nenazadnje nestrpnost do sočloveka večja, kot mislimo, večja, kot vidimo in večja, kot si upamo priznati.

Akcija – reakcija

Gledališče je predvsem medij, kjer ustvarjalci o izbranih temah ne govorijo, ampak jih kažejo; če besedilo problematizira nasilje, je to še posebej velik izziv, sploh, če se ustvarjalci približujejo realistični igri, kar je končni cilj ustvarjalne ekipe koprskega gledališča.

Da bi se fizične akcije čim bolj približale resničnim in verjetnim situacijam, pri procesu sodeluje tudi koreograf Miha Krušič, ki igralce strogo tehnično in postopno vodi z različnimi prijemi, ki bodo po dovoljšnem treniranju zagotovo delovali zelo “zares”. Med vajo je Krušič večkrat poudaril zelo pomembno dejstvo, ki je v vsakdanjem življenju samoumevno, na odru pa nanj hitro pozabimo: za reakcijo je najprej potrebna akcija. Oseba ne bo udarila brez razloga, ampak bo za tako dejanje imela močno motivacijo, največkrat provokacijo drugega.

Uprizoritev bo obogatena s skoraj neopaznimi, mimobežnimi akcijami, ki bodo prisotne že od samega začetka in bodo najprej vzpostavljale (“zafrkantsko”) dinamiko med fantoma; ta pa bo s časom eskalirala v resen fizični napad na Indijca. Vsaka, tudi najmanjša akcija enega izmed fantov bo sprožila reakcijo drugega; in vsaka, tudi najmanjša, akcija bo sprožila večjo od prejšnje.

Odrski (igralski) izziv takega besedila je predvsem v tem, kako materializirati napisane didaskalije, kot sta recimo: “JOEY ga dohiti in ga s karate udarcem udari po vratu.” ali “JOEY skoči na INDIJCA, ga zgrabi, se pred telefonsko govorilnico obesi nanj”. Kakovost takih in podobnih akcij bo v končnem izdelku najbrž vidna že zaradi procesa dela, saj režiserka vaj ne vodi tehnično in ne postavlja stroge mizanscene, ki bi igralce omejevala, ampak omogoča, da se fizično med njimi zgodi organsko. Igralci v prostoru tako sami začutijo, kam jih vodi telo in kaj bi bila v dani situaciji oziroma ob povedani repliki najustreznejša telesna govorica. Priprava na projekte, pri katerih je velik poudarek namenjen telesnosti, za igralce zagotovo zahteva drugačen pristop dela. Mak Tepšić je povedal, da je treba tudi pri “tovrstnem nasilju raziskati in se odločiti za notranje motivacije, ki do tega pripeljejo. Če se igralci na odru 'na pamet' tepejo, ne da bi bilo to dejanje podkrepljeno, niso naredili veliko”.

Rotacija

Zgolj organskost, iz katere izhaja ustvarjalna ekipa, nikakor ne sme biti tudi končni cilj (že zaradi varnosti ne), zato bodo skupaj s koreografom natančno določili vsak gib, zamah, udarec, padec itn. Na prvi vaji s koreografom so se igralci srečali z osnovami, ki jih bodo v prihodnjem mesecu nadgrajevali in ponotranjili do stopnje, da se bodo vrnili v navidezno organskost. Krušič je demonstriral najrazličnejše “pretepaške figure”: grobo vrtenje drugega, zvijanje roke na hrbet, butanje z glavo v koš, odrivanje, prijateljsko izzivanje ipd. Pri tem je opozarjal na samoumevnosti, ki jih lahko hitro pozabimo: “če ti nekdo zvije roko na hrbtu, se začneš dvigat, poskakovat, da zmanjšaš bolečino; ko se tepeš, vedno kriješ svoj trebuh; ko nekoga vrtiš, stoj na mestu in uporabi centrifugalno silo”. To je zgolj peščica napotkov, ki jih bodo igralci upoštevali pri ustvarjanju fizičnih prizorov. Prav tako je Krušič ponavljal in poudarjal, da je bistvo rotacija - z rotacijo lahko nekoga onesposobimo, lahko pa se tudi rešimo iz prijema. Kako naj bi to bilo v praksi, bomo lahko videli januarja na koprskih odrskih deskah.

Biti igralec/ustvarjalec takega projekta s sabo prinaša tudi koristne, življenjske nasvete, in eden izmed njih je odgovor na “nagradno vprašanje”, ki ga je igralcem postavil koreograf: kaj narediti, če nekdo s palico zamahne proti tebi? Pravilen odgovor je C (teci proti napadalcu). Na prvi pogled deluje popolnoma nesmiselno, a je bistvo v tem, da je na koncu palice največ sile in poškodba ob udarcu bi bila največja. Če tečeš proti napadalcu, nima sile, s katero bi lahko udaril po tebi.

V primeru Indijca, ki hoče v Bronx, se sicer ne uporablja palica, ampak njeno vlogo prevzema dežnik. Ali Indijec pozna trik s palico? Bo stekel proti napadalcu? Mu bo uspelo priti do Bronxa in se srečati s svojim sinom?