Bleščeča tehnična popolnost in še strast
Na februarskem koncertu Glasbenega abonmaja Kulturnega doma Nova Gorica je nastopil srbski pianist Aleksandar Serdar, mednarodno uveljavljen glasbenik, ki se je po 14-letnem delu v tujini in kratki vrnitvi v Srbijo pred dvema letoma priselil v Slovenijo.
Čeprav ga čakata koncertni gostovanji v Bratislavi in Izraelu, ga trenutno veseli profesorski staž na Akademiji za glasbo Ljubljana in na Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski v Velenju. V Sloveniji, pravi, se počuti lepo.
Na novogoriškem debiju je bil Aleksandar Serdar toplo sprejet. Recital so sestavljala dela štirih skladateljev, od Georga Friedricha Händla in Domenica Scarlattija, predstavnikov dveh ločenih vej evropskega baroka, do klasicistično romantičnega Ludviga van Beethovna, za konec pa je zazvenel še nežni romanticizem Frédérica Chopina. Poleg krajših baročnih enostavčnih Sonat Scarlattija in Händlove Chaccone je zazvenela še monumentalna Beethovnova Appassionata in štiri umetelno oblikovane Chopinove Balade.
Čeprav je bil program po kronološkem principu konvencionalno oblikovan, pa je bila umestitev redko izvajane Händlove Chaccone v uvod nekaj neobičajno svežega. Serdar jo je izvedel sijajno in jo obarval z impresionističnim razpoloženjem. V njegovi interpretaciji je v ospredje stopilo razgibano melodično niansiranje. Izvedba je temeljila na bleščeči izvajalski tehniki, ki je utripala v strastnosti in rahločutnosti. Kot interpret z veliko kreativnosti je svojo domišljijo vnovič polno izrazil v Scarlattijevih Sonatah. Vsaka je bila za odtenek drugačna, samosvoje lepa in blešče izvedena.
Teža celotnega večera pa je slonela na Sonati za klavir št. 3 v f-molu - Appassionati. Eno najpomembnejših Beethovnovih del pianist igra od 16. leta. Obvladovanje vsakega takta ter razumevanje smisla in poante sleherne note v partituri ter gradnja dramatskega loka so se zrcalili tudi v njegovi novogoriški izvedbi.
Za konec, kot kontrast filozofsko poglobljenemu klasicizmu, so zazvenele štiri Chopinove Balade kot pravo razkošje miline in elegance. Pa vendarle v igri Serdarja ni bilo klišejev, kopiranja ali hitrih rešitev. Njegov Chopin je bil kot vse ostale skladbe zlasti podčrtan z individualnostjo, predvsem pa z vrhunskim tehničnim obvladovanjem črno-belih tipk, kar je poslušalstvo nagradilo z dolgim skandiranjem.