Biti korenina, drevo in sadež
Izredni koncert Bakaline Velike je minuli četrtek Kulturni dom Nova Gorica napolnil do zadnjega kotička. Razprodana velika dvorana je bila garant za imenitno poslušalsko razpoloženje, pa tudi glasbenikom na odru je ponudila blagodejno izvajalsko podporo.
NOVA GORICA > In res, vse je bilo tako, kot mora biti: koncert je hitro preskočil iz formalne oblike v spontano in navdihujoče muziciranje; skladbe so v hipu zasedle odprte senzorje zvestih poslušalcev in besede frontmana, glavnega akterja te zasedbe, pevca in avtorja skladb Janija Kutina, so postale sugestivna razmišljanja o svetu in življenju, ki vedno znova pustijo sled, ko jih izreče, nekaj skozi napovedi posameznih skladb, še bolj pa skozi tankočutna in iskrena besedila. Jani je krasen pripovedovalec in “za uhi”, kot bi rekli, ima nešteto zgodb, mnoge podedovane od prednikov, še več pa svojih, doživetih na planjavah rodnega Čadrga. Jani kmetuje, tako da s cedeji na koncertih prodaja tudi svoj prvovrsten sir, vse, čisto vse iz njegove umetniške kariere pa žarči in raste iz njegovega bivanjskega okolja. Ki je tudi njegov spiritus agens.
Avtentično in spontano
Kutin živi od zemlje, živi za zemljo, je hkrati korenina in drevo, da o sadežih niti ne govorimo. Tako avtentične in spontane ustvarjalnosti ni prav veliko, sploh ker združuje trdo življenje z vsemi tegobami in žulji vsakdanjosti, s čutnimi, poetičnimi mislimi, ki preplavljajo njegovega duha, in ko je luna istočasno luč noči in zavetje zveri, ki sobivajo s kravami na paši. Jani je prvovrsten poet. Zna ubesediti prav tiste reči, ki se v takem okolju najraje motajo po glavi čuječ(n)e duše. Vse živi in vse je minljivo, v vsem, kar obstaja, je iskriv čudež, od žabe v kalu do nesrečne pastirice, od ptice višav do temačnih globin podzemlja, od upanja življenja do realnosti smrti ...
Ni težko poezijo in Janijeve globoke misli ovekovečiti z modificirano biblično resnico - iz narave si, v naravo se povrneš. Gre za slavospev naravnemu, življenju v sobivanju z vsem, s črički, soncem, oblaki, z verovanjem v luč in s sprejemanjem teme, ki na nas čaka globoko v mulju kala, kot tisočletna jelka, ki so jo izkopali in iz nje sedaj pronicajo čudežni zvoki časa, ki ga (na videz) ni več. Vse je tu, kar se kmetu suče pod nogami in ga dviguje med oblake.
Poglobljena, bogata zvočna podoba
Ko iz te kozmogonije začneš delati muziko, si na tisti poti, ki pelje na zelene travnike. Janova Bakalina je počasi prestopila, nemara še prestopa, iz etno form v jazzrockersko zvočno pokrajino, za kar seveda skrbijo krasni glasbeniki, v glavnem multiinstrumentalisti, v osnovi pa kitarist Matej Magajna, tolkalist Marjan Stanić, trobilec Andrea Pandolfo, vsestranski Dejan Lapanja, strunski mojster Samo Kutin in seveda vokalist Jani Kutin. Skladbe so po strukturi enostavne, opazna je težnja, da je vsebina v prvem planu, nikoli pa ta “enostavnost” ne postane naivna in simplificirana slika, ki samo demonstrira vsebino, temveč je vedno poglobljena z bogato zvočno podobo, nadgrajena v doživljanju in sprotnemu kreiranju, kar resnično na trenutke spominja na jazzovsko paradigmo, a od resničnosti se nikoli zares ne odcepi, ostaja v mejah vsebine in v žlahtnem objemu zvočnega slikanja.
Glasba se torej podreja vsebini, vsebina, Janova metafizika in panteizem, pa tako ali tako vedno rasteta iz ritma življenja, ki je pač “vsesortno”, raznoliko, polno pomislekov in križpotij, pa tudi strahov in upanj.