Bele laži, temne sence preteklosti

Ko Alba Zari pri petindvajsetih letih izve, da moški, za katerega je vse življenje verjela, da je njen oče, to v resnici ni, se pred njo odpre brezno vprašanj. Toda njeno raziskovanje kmalu preseže iskanje biološkega očeta. Pred gledalcem se začne razkrivati veliko bolj zapletena zgodba, ki vodi od Trsta do Bangkoka in nazaj, v samo srce ene najbolj razvpitih sekt druge polovice 20. stoletja.

V središču filma so tri ženske treh generacij: babica Rosa, mati Ivana in Alba. Njihove usode je zaznamovala ista odločitev, vendar jo vsaka nosi na svoj način. Rosa je v osemdesetih letih zapustila Trst in z najstniško hčerjo odšla na Tajsko, kjer sta se pridružili sekti Otroci Boga (The Children of God). Alba se je rodila znotraj skupnosti, a o tem delu svojega življenja dolgo ni vedela skoraj ničesar.

Privržence so pridobivali prek spolnosti

Za vso intimnostjo družinskih pogovorov v filmu se skriva tudi temačna zgodovina kulta, ki ga je leta 1968 v Kaliforniji ustanovil David Moses. Pod krščansko retoriko in oznanjanjem ljubezni je gibanje postopoma razvilo sistem popolne predanosti vodstvu, izolacije od zunanjega sveta in spolne manipulacije. Mosesov tako imenovani “zakon ljubezni” je zabrisal meje med vero in spolnostjo, sekta pa je postala zloglasna zaradi prakse “Flirty Fishing”, pri kateri so članice s spolnimi odnosi pridobivale nove privržence in finančno podporo. Kasneje so nekdanji člani razkrili številne primere sistematičnih spolnih in fizičnih zlorab otrok. Čeprav organizacija danes deluje pod imenom The Family International in zatrjuje, da se je reformirala, njeno zgodovino še vedno spremljajo težka pričevanja preživelih.

A White Lies ni film o sekti. Vsaj ne v običajnem pomenu besede. Alba Zari ne snema preiskovalnega dokumentarca, temveč intimno družinsko arheologijo. S kamero v rokah skuša razumeti, kako so odločitve prejšnjih generacij oblikovale njeno življenje. Ob tem odpira vprašanja, ki segajo daleč onkraj konkretne zgodbe: koliko resnice smo dolžni povedati svojim otrokom? Kdaj dobronamerna laž postane breme? Kako se travme prenašajo skozi družinske vezi? In kako močno lahko preteklost vpliva na duševno zdravje posameznika še desetletja pozneje?

Brez nepotrebnega senzacionalizma

Največja odlika filma je njegova občutljivost. Čeprav bi zgodba zlahka zdrsnila v senzacionalizem, se mu režiserka dosledno izogiba. Kamera ne išče šokantnih priznanj, temveč drobne geste, dolge tišine in bolečino, ki je pogosto ni mogoče ubesediti. Posebej pretresljiv je portret matere Ivane, ki še danes nosi posledice življenja v sekti in se spopada s hudimi duševnimi stiskami. Film ne išče krivcev in ne zahteva izpovedi ali kesanja. Namesto tega poskuša razumeti.

Vizualno je dokumentarec zadržan in premišljen. Arhivski posnetki, družinske fotografije in sodobni pogovori se prepletajo v pripoved, ki deluje skoraj terapevtsko. Montaža in kamera ustvarjata občutek bližine, ne da bi kadarkoli postala vsiljivi. Režiserka gledalca povabi v svoj najbolj intimni prostor, vendar mu nikoli ne dovoli, da bi se spremenil v voajerja.

Pogum namesto odrešitve

Za občinstvo na Primorskem ima film še posebno težo. To ni zgodba iz oddaljene Amerike ali eksotične Azije. Njene korenine segajo v Trst, v prostor naše neposredne bližine, v okolje, ki ga poznamo in ga pogosto dojemamo kot domače in varno. Prav zato razkritja toliko močneje zadenejo. White Lies opominja, da se lahko za običajnimi družinskimi fotografijami skrivajo zgodbe, o katerih ne vemo ničesar.

Gre za težak film. Mestoma skoraj neudoben. Toda njegova moč je prav v tem, da ne ponuja lahkih odgovorov. Ko se zaključni kader počasi izteče, iskanje očeta ni več osrednje vprašanje. Pomembnejše postane nekaj drugega: ali je mogoče živeti naprej, ko se tančica molka končno dvigne. White Lies ne prinaša odrešitve, prinaša pa nekaj morda še dragocenejšega - pogum, da se človek sooči z resnico, pa naj bo ta še tako boleča. •