Bakalina Velika: "Kjer spoznaš, da vse smo vsi"
Zasedbo Bakalina Velika smo v našem časopisu že večkrat prekrstili kar v čudež iz Čadrga. Pred dobrim tednom je to znova potrdila v domačem Kinogledališču Tolmin, kjer je že drugič v nekaj mesecih napolnila dvorano in požela ganjenost in navdušenje, kakršna redko doživimo.
Bakalina Velika je na odru Kinogledališča Tolmin priredila koncert za domala vse čute in občinstvo skozi sedanjost popeljala do spoznanj preteklosti in nazaj.
Foto: Maja Pertič GombačNe, Bakalina Velika, z Janijem Kutinom za krmilom, besedilopiscem in kmetom s posestva Pri Križarju, nadarjenim tudi za fotografijo, ni ena tistih zasedb, za katero bi veljal rek, da nihče ni prerok v domačem kraju.
S tretjo ploščo Use kar sije je po septembrski prvi predstavitvi zasedba nedavno vnovič razprodala domače Kinogledališče. Ob Janiju še brat, multiinstrumentalist Samo Kutin (sicer tudi član tria Širom, ki si je nedavno z novo ploščo prislužil vseh pet zvezdic v oceni britanskega The Guardiana), kitarist (tiha voda, ki z odra bregove dere, četudi ima vročino) Matej Magajne, divji tolkalec Marjan Stanić, strasten kitarist in basist Dejan Lapanja, zaslužen tudi za osupljive posnetke na vseh treh doslejšnjih ploščah, in Andra Pandolfo na s čustvi in čutnostjo nabitih trobilih, so znova osupljali z vsem, kar jim uspe uglasbiti tako v blage kakor v drncev polne skladbe.
Pri Bakalini Veliki vsak poslušalec zazna svoje, nekdo jazz, drugi rock, tretji etno, četrti z bohotnim zvokom podkrepljeno kantavtorstvo, že kar pripovedovalstvo, ki črpa iz (pra)zgodovine okolja, odnosa z naravo v vsej širini tega izraza, stvarstvom ... in vsi imajo prav, ker Bakalina Velika je vse to in še veliko več neubesedljivega, kar se preliva v mrščavico poslušalcev.
Med zgodbe, ki pripovedujejo o ujedi, Keltinji, Soči, kresni noči in zlasti o vsem skupnem, Jani Kutin vse bolj vešče vtika sporočila, ki nemalokrat trkajo na vest sodobnega človeka. Tistega, ki vlaga v vojne, ne pa v mir.
Ne preseneča, da sta prav brata Kutin v kalu nad Čadrgom odkrila tudi 6500 let star les kamenodobne jelke, iz katerega počasi nastajajo inštrumenti. Piščal iz rok njenega izdelovalca Sebastjana Gršaka je v pesmi Cajt spomnila, da s časom sami upravljamo. In ga zapravljamo. A ne tisto soboto v Tolminu. •