Volkuljin sin Antona Špacapana Vončine je zdaj tudi na ogled
Po januarski predstavitvi slovenskega prevoda romana Antona Špacapana Vončine in Francesca Tomade Volkuljin sin, so v kavarni EPIC odprli še razstavo Špacapanovih ilustracij romana. Politična pravljica o zatiranju in uporu proti fašistom v Čepovanu v 30. letih prejšnjega stoletja dobesedno zaživi v belih, črnih in rdečih tonih na rumeni podlagi in se "bere" kot snemalna knjiga za film, ki bo morda nekoč tudi posnet.
Razstava ilustracij Anton Špacapan Vončina
Foto: Mitja Marussig"Vse skupaj se je res začelo z idejo, da bi naredili kratkometražni film. Napisal sem list in pol A4 formata zgodbe, ta del je ostal skoraj nedotaknjen in je prva stran romana," je Anton Špacapan Vončina opisal genezo romana, ki ga je v nadaljevanju pisal na prtičke iz oštarij, ki jih je nato "Francesco na srečo prelevil v Times New Roman, sicer nikoli ne bi prišlo do konca." Košček za koščkom prtička se je sestavljal roman, med temi koščki in odlomki pa je Špacapan ves čas risal zgodbo. Kar ni presenetljivo. Prej kot pisatelj je namreč ilustrator (no ja, pa scenograf, kipar, performer recikliranja ...) in obenem zelo vizualen tip ustvarjalca z bogatimi izkušnjami iz filma.
"Če sem hotel kot pisatelj nekaj vizualizirati, sem moral to najprej videti v živo. Midva s Francescom veva, kakšne bohemske ploščice so bile v krčmi, kje smrdi po plesni, koliko ščurkov je v tisti kleti … Veliko se potikam po naravi in moram vsrkati vase slike, okolje," je pojasnil. In zato so ilustracije nastajale sproti, med pisanjem, kot nekakšna snemalna knjiga (storyboard) za film, ki bo morda nekoč, glede na izjemen uspeh knjige, tudi v resnici posnet. "ilustracij je nastalo bistveno več. Ne rišeš namreč samo tega, o čemer si pisal, pač pa tudi to, česar nisi še napisal," pojasni.
V procesu v nastalo ogromno ilustracij, ki pa jim nista namenila prostora v romanu. Razen seveda na naslovnici. Pa ne, ker si ne bi zaslužile. "Na začetku je Francesco hrepenel po tem, da bi kakšno črno-belo risbo dali v roman, a se jaz s tem ne strinjam. Hotel sem, da si vsak, na lasten način predstavlja like iz romana, osebe, prostor, atmosfere. Kdor ni prebral romana, zato ne sme gledati razstave …," je Špacapan hudomušno navrgel. Že sama struktura romana s kratkimi, hitrimi prizori, spominja na filmsko montažo, v spremni besedi k slovenskemu prevodu romana ugotavlja italijanski publicist, pedagog, zgodovinski raziskovalec in družbeni aktivist Luca Meneghesso, kar je dodatno poudarjeno prav z ilustracijami, pri katerih so tudi kompozicije zelo skrbno izbrane.
Bela, črna in rdeča
Ilustracije so narejene na rumenem papirju, Špacapan je uporabil tri osnovne barve - belo, črno in rdečo. Zavestno. "Izbor ni bil naključen. Črna je kratka in brez špika, simbolizira fašizem, rdeča je debela in dolga in zašiljena, bela pa obenem kaže in skriva. Tudi simbolično v mitologiji bela in rdeča predstavljata onostranstvo, črna pa mrak," je pojasnil. Predvsem je veliko beline, s čimer doseže poseben učinek. "Uporaba bele na rumeno podlago je tudi praktična, če hočeš narediti hiter efekt, do izraza pridejo volumni," je razložil.
Risbe so domiselno postavljene na slikarska stojala, okvirje iz manjših vrat starih kuhinj in deloma na obešalnikih za obleke. Neobičajna postavitev razstave je sicer nastala bolj kot izhod v sili, a ji tudi to daje poseben pečat. "Del razstave je vezan kronološko na zgodbo iz romana, kot neke vrste ateistični križev pot. Drugi del so pa bolj sugestije, ki pa so vedno povezane z romanom," je povedal. Njegova izrecna želja je bila tudi, da razstavijo delovno mizo z dodatnimi ilustracijami, odlomki, skicami … "Želel sem, da si ljudje sami pogledajo, kako nastajajo risbe, kakšni so proces ustvarjanja, osnutki, ideje."