Angažirane, pristne goriške predstave

Selektorica Zala Dobovšek si je ogledala 64 uprizoritev, ki so lani nastale na podlagi slovenskih dramskih predlog. Kar 53 uprizoritev je bilo ustvarjenih po snovalnih principih na podlagi namensko dokumentiranih materialov in sproti ustvarjenih besedil. Med slednje sodijo tudi vse tri novogoriške predstave: produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in čezmejne evropske prestolnice kulture, 1973 iz cikla Dodekalogija 1972-1983 v režiji Tomija Janežiča in Usje se je dalu režiserke Tereze Gregorič, ter avtorski projekt Anhovo v režiji Žige Divjaka, ki je v tekmovalnem programu še s predstavo Mestnega gledališča ljubljanskega Zakaj sva se ločila, prav tako delo njegove sodelavke že pri Anhovem Katarine Morano. Ostale tri predstave tekmovalnega programa pa so nastale v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča, in sicer avtorski projekt Inkubator v režiji Oliverja Frljića, avtorski projekt 55. člen v režiji Tjaše Črnigoj in projekt Barbare Kukovec, Katarine Stegnar ter Urške Brodar Umetnost življenja: umor na podeželju, koprodukcija z Zavodom Rizoma in Mestom žensk. Skratka, kakor je ugotavljala že selektorica, je bilo leto 2025 “za gledališča v programskem in konceptualnem smislu izjemno angažirano, aktivistično, z veliko odgovornosti, senzibilnosti in raziskovalno-eksperimentalnih tveganj”.

Iz pričevanj ustvarjenja komedija o meji Usje se je dalu v režiji Tereze Gregorič, koprodukcija SNG Nova Gorica in EPK Nova Gorica - Gorica 2025

Foto: Peter Uhan

Domači avtorji so ključni

Četrtkova razglasitev je posebej razveselila Marka Bratuša, še lansko sezono umetniškega vodjo v novogoriškem teatru, zdaj pa v enaki vlogi v “Mladincu”, kjer imajo še eno predstavo v spremljevalnem programu. Bratuš je tako povezan kar s sedmimi predstavami na TSD. Ko so mu sporočili za štiri predstave Slovenskega mladinskega gledališča, je “previdno vprašal”, kako je pa z novogoriškimi in bil nad odgovorom navdušen, saj, kakor pove, tako v mladinskem kakor novogoriškem polagajo veliko pozornosti domači ustvarjalnosti. “Čeprav je, kakor ugotavlja tudi selektorica, vedno manj tekstov, ki so pisani kot drame in so kot te tudi uprizorjeni, se mi zdi, da je podpiranje domačih avtorjev, ustvarjalcev, pomembno in ključno. Zelo sem vesel, da je selektorica prepoznala dobro delo obeh gledališč,” nam je povedal v telefonskem pogovoru.

1973, drugi del Dodekalogije Tomija Janežiča, koprodukcija SNG Nova Gorica in Evropske prestolnice kulture Nova Gorica - Gorica 2025.

Foto: Peter Uhan

Ko je snoval program za leto 2025, ki je bilo tudi leto EPK, je želel pozornost nameniti domačim zgodbam, ki izhajajo iz goriškega okolja: “Kot nacionalno gledališke SNG Nova Gorica seveda uprizarja klasike in sodobne tekste, a zelo malo je takih, ki bi se nanašali na tukajšnje okolje. Spomnim se recimo Cirila Kosmača, jerebike Simone Semenič ...” Ker tovrstnih domačih, goriških oziroma primorskih vsebin res ni veliko, se jih je lotil namerno iskati. Že v letu 2024 je tako nastalo besedilo Gorana Vojnovića V iskanju izgubljenega jezika, ki obravnava obmejno tematiko. Pri tem poudari: “Kot je omenila tudi selektorica, je pomembno umestiti v program lokalne zgodbe, da bi se občinstvo počutilo reprezentirano, da bi teksti govorili o njem. In ta premislek je uspel. S poudarkom, da je to treba izvesti kakovostno, izbrati sposobne ljudi in podpreti tudi z denarjem.”

Skupnost je vstopila
v gledališče

Anhovo je predstava, ki pred gledalce prinaša tragično zgodbo zamolčanega onesnaženja in posledičnih smrti, o kateri se sedaj lahko seznani tudi širše občinstvo - 15. marca tudi v Cankarjevem domu -, Dodekalogija in Usje se je dalu pa sta obenem uspešni zgodbi EPK. “Zdi se, da se je zgodilo nekaj izstopajočega: gledališče se je približalo (lokalni) skupnosti, skupnost je vstopila v gledališče in vzniknilo je srečanje dveh polov, ki se med seboj slišita in sprejemata, a nikakor ne na račun zniževanja estetskih standardov in obujanja (prav tako obojestranskih) predsodkov,” je med drugim zapisala selektorica.

Marko Bratuš pa dodaja: “Zlasti z Dodekalogijo se mi zdi, da je Goriška končno uspela premisliti svoj pozicijo znotraj kulturnega prostora. Vedno je bila nekako na obrobju, češ saj smo mlado mesto, nimamo zgodovine … Prav obratno - veliko je je!” •