Andrej Medved: Skupini IRWIN Prešernovo, Leni Riefenstahl razstavo

Koprskega filozofa, pesnika, prevajalca in dolgoletnega umetniškega vodjo Obalnih galerij Andreja Medveda so minuli teden odlikovali z letošnjo nagrado kritiško pero za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko društvo likovnih kritikov za kritiko in kuratorstvo. Nagrade je kajpada vesel, a je, poudarja, še poln načrtov.

LJUBLJANA, KOPER > Andrej Medved pravi, da je nagrada rezultat njegove galerijske dejavnosti. Med izjemnimi dogodki iz bogate zgodovine svojih razstavnih projektov, ki se jih v hipu spomni, sta Beneški umetniški bienale, kjer je bil kurator jugoslovanskega paviljona: “A morda pomembneje je, da sem predstavil slovenske avtorje, preden jih je Moderna galerija, denimo Stupico prvič z risbo, Preglja ob 100. obletnici rojstva z monografijo. Med drugimi razstavami moram omeniti Hansa Arpa, mojega ljubljenca, kiparja, pesnika, čigar pesmi sem prevedel že pred več leti, do Joana Miroja in razstave, ki mi jo je omogočil kustos galerije Lelong iz Pariza, Jean Frémont, in je imela izjemen obisk, več kot 6000 obiskovalcev. Če omenim še dve pomembni razstavi, sta tu retrospektiva fotografa Mana Rayja, ki je nastala v sodelovanju s Pompidoujevim centrom, in kajpada Robert Mapplethorpe, morda eden največjih fotografov vseh časov. Z Nevo Zajc sva ga obiskala na njegovi razstavi v Benetkah, z njim smo se posedli na tla v kot razstavišča, se skoraj pol ure pogovarjali in Mapplethorpe je pristal, da bo razstava v Obalnih galerijah v Piranu.” Kasneje so je prenesli še v Muzej sodobne umetnosti v Beograd in od tam v Skopje.

Kot prvo tujo razstavo pa se Medved spominja slikarja Georga Bazelitza: “Njegov galerist Michael Werner, ki ima galerijo v Berlinu, New Yorku in Parizu, me je v Berlinu pustil čakati tri ure, kajti Bazelitz je bil iz takratne Vzhodne Nemčije in je pristal na razstavo samo, če bo pokrovitelj predsednik predsedstva CK Zveze komunistov Jugoslavije. To je bil Ciril Ribičič, ki je, to je bilo neverjetno, pristal.”

Ko pogled upre v prihodnost, saj nagrade za življenjsko delo nikakor ni dojel kot sklep kariere, prej kot spodbudo, si želi, da bi umetniški kolektiv IRWIN končno dobil Prešernovo nagrado, saj se mu zdi neverjetno, da doslej ni prejel niti ene nagrade Prešernovega sklada. Med svojimi načrti pa omeni razstavo igralke, režiserke in fotografinje Leni Riefenstahl, katere zapuščina je v berlinskem državnem muzeju šele od lani: “S tamkajšnjim direktorjem sem dogovorjen, da jo celostno predstavimo čez dve leti v Obalnih galerijah, kjer je mojo zamisel podprla direktorica Mara Verderber, kar me zelo veseli.”

Kako pa ocenjuje današnjo likovno kritiko na splošno? Zaveda se, da ni v zavidljivem stanju. K sreči obstajajo še pisci, kakršna je prejemnica nagrade kritiško pero za mlado kritičarko, umetnostna zgodovinarka Sara Nuša Golob Grabner. Glede vsebine kritike pa je Medvedu blizu misel italijanskega kritika Achilleja Bonite Oliva, s katerim je sodeloval: “Kritika umetnosti je umetnost kritike.”

Naj na koncu omenimo še, da je nagrado kritiško pero za likovno kritiko in kuratorstvo prejel likovni kritik in umetnostni zgodovinar Tomislav Vignjević.

---