Andrej Medved je verjel, da mora najboljša slika šele nastati

Že ko se želijo prve misli o Andreju Medvedu izpisati, se pojavi zavedanje, da gotovo ne bo dovolj prostora za približno zajetje vseh vidikov njegove ustvarjalnosti, delovanja in pomena za naš kulturni prostor. “Pa objavite na dveh straneh, če na eno ne gre,” nam je nazadnje hudomušno, a obenem povsem resno dejal, ko smo se konec leta 2024 pogovarjali o njegovih zadnjih knjigah, pesniški zbirki Favnovo popoldne, ki je izšla pri Književnem društvu Hiša poezije, in ponatisu “prelomne” avantgardne zbirke Ogenj, ogenj pada!, ki jo je založil pri svoji Ediciji Hyperion in KUD AAC Zrakogled Koper, pri katerem je urednik prevajalec, pesnik in vse bolj založnik Gašper Malej, s katerim sta pred nekaj leti sklenila založniško zavezništvo.

Osupljivo preobražanje

Maleja smo priklicali v tujini, od koder nam je poslal nekaj misli in že uvodoma opozoril na enciklopedični opus Andreja Medveda, o katerem priča tudi knjižnični sistem Cobiss, kjer je moč najti več kot 1000 enot z njegovim imenom: “Se lahko reče, da je bila gonilo te mrzlične, viharne, vseskozi strastne in predane ustvarjalne dejavnosti 'temačna sla' (Medvedov prevod Pasolinijeve 'disperata vitalità')? Na trenutke, ob bližnjih srečanjih, se mi je ta sila (notranji ogenj?) zdela svetlejša, tudi blaga, bolj umirjena, kot da pod nadzorom lucidnega uma, a podtalno tleča, neustavljiva morda. Od leta 2018 sva v sodelovanju koprskih založb, njegove Edicije Hyperion z bogato - strokovno še ne zares ovrednoteno - zgodovino in KUD AAC Zrakogled, soobjavila kar nekaj Medvedovih pesniških zbirk. Vse so bile objavljene že po tistem, ko je bil Medved nagrajen z vsemi najvidnejšimi priznanji za pesniško ustvarjanje na Slovenskem in so v zavesti nekaterih bralskih in kritiških krogov potrjevale zlasti predstavo o 'hiperproduktivnem' in 'hermetičnem' ustvarjalcu. Ki pa se je - ravno nasprotno od pričakovanj in v silovitem protitoku glede na precejšnje nezanimanje javnosti - iz knjige v knjigo tako rekoč neverjetno preobražal: tematsko, slogovno, jezikovno, energetsko. In k sreči so se našli tudi pozorni strokovni poznavalci in poznavalke poezije, ki so to znali uvideti in tem zbirkam namenili več naklonjenih, občutljivih interpretativnih branj.”

Andrej Medved, izbor poezije v kitajščini, Koper, 18. januar 2023

Foto: Andraž Gombač

Malej še spomni, da sta v sozaložništvu v tem času izšli tudi obsežni Medvedovi strokovno-esejistični knjigi Lacanova zarečja - Les Étourdits in LAC*ART. “Gre za deli iz zasnovane trilogije, ki pa se žal ni sklenila z načrtovano polemično konfrontacijo z Žižkovo mislijo. Deli, ki sta s svojo mišljenjsko eklektičnostjo, izostrenostjo in večplastnostjo dojemanja do skrajnosti najzahtevnejšega branja potencirali moj uredniški napor. In zamisli, načrtov je bilo še premnogo: kot boleča, prva zaveza se kaže izid avtorskega izbora Pasolinijeve poezije, ki ga je že pred kakim desetletjem pripravil in prevedel Andrej Medved, pa se je nujno soprevajalsko in uredniško delo zavleklo do zdaj. Ko 'v brezdno, čutni udarec ognja'. In spomin nanj, ki zavezuje.”

Poosebljena nežnost

“Njegovo pisanje je vedno tekst v etimološkem smislu, tkanje - in tudi tkivo. Njegove pesniške knjige so kot živa tkiva in obenem labirinti. Ponekod se mi zdi, da je hotel ustaviti trenutek, da bi v eni sami gesti, v enem drobnem dogodku, v načinu, kako veter vzvalovi zaveso, na primer, razprl celo večnost, v vsaki pori so se mu odpirale črne luknje,” je zapisal Miklavž Komelj, pesnik, umetnostni zgodovinar, Medvedov prijatelj in sodelavec, ki ju je povezovalo tudi spoštovanje.

“Ljubil je Artaudovo poetiko krutosti, ampak sam je bil predvsem poosebljena nežnost - tudi v svoji poeziji; njegove knjige so postajale vedno svetlejše, celo otroško pravljične; kako nežno knjigo je na primer posvetil svoji muci! In vendar, s svojimi pesniškimi knjigami je vstopal tudi v najhujše, najtežje teme; pomislimo na njegov Buchenwald. Pokojni Tomaž Šalamun je Medvedovo poezijo primerjal s poezijo perzijskih mističnih pesnikov. Medvedova poezija je labirintska, a biti v teh labirintih ne pomeni izgubljenosti; to so labirinti samih odprtosti, labirinti tega, da lahko iz vsake točke stopimo naravnost v luč. Celoten Medvedov pesniški opus lahko dojemamo kot neutruden, ekstatičen ples. In če je Šalamun zapisal primerjavo s perzijskimi mističnimi pesniki, se lahko spomnimo na krožni ples Rumijevih dervišev. To krožno gibanje Medvedove poezije je morda nekatere zbegalo, ampak prav to jo povezuje s kozmičnimi ritmi. Mnoge je zbegala tudi njegova misel, ki je bila pogosto grajena kot 'simfonija citatov'; najboljšo oznako ji je dal Miško Šuvaković, ki je v svoji knjigi o slovenski filozofiji Medvedu posvetil poseben razdelek, imenovan 'ekstatična filozofija'. Andrej je bil ekstatik, čeprav je poznal tudi težka obdobja depresije,” je še zapisal Komelj, ki je med drugim v svojem spominskem zapisu na facebooku omenil, da za svoje delo v družbi Medved ni dobil primernega priznanja.

Dodajamo, da mu nagrad sicer ni manjkalo, nagradili so ga z Jenkovo, Veronikino, Valvasorjevo, nagrado Prešernovega sklada ... A ob misli nanj se je težko izogniti občutku temeljnega nerazumevanja njegovega dela in osebnosti.

Mapplethorpe je pristal

Vendarle je bil Andrej Medved mnogim znan zlasti kot dolgoletni umetniški vodja Obalnih galerij Piran. Leta 1975 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz filozofije in zgodovine umetnosti, leta 1977 se je v piranskih galerijah že zaposlil kot kustos, kasneje pa jih zaznamoval s svojim umetniškim vodenjem. Z direktorjem Tonijem Biloslavom sta tvorila karizmatični tandem, ki je ponesel glas o Obalnih galerijah tudi onkraj slovenskih meja. Nenazadnje je Medved leta 1986 kuriral tudi jugoslovanski paviljon na Beneškem umetniškem bienalu.

Ko ga je leta 2024 Slovensko društvo likovnih kritikov nagradilo s kritiškim peresom za življenjsko delo, se je z veseljem spominjal nekaterih zanj ključnih trenutkov: “Morda je še pomembneje, da sem predstavil slovenske avtorje, preden jih je Moderna galerija, denimo Stupico prvič z risbo, Preglja ob 100. obletnici rojstva z monografijo. Med razstavami moram omeniti Hansa Arpa, mojega ljubljenca, kiparja, pesnika, čigar pesmi sem prevedel že pred več leti, pa Joana Mirója v Obalnih Galerijah, razstave, ki mi jo je omogočil kustos galerije Lelong iz Pariza, Jean Frémont, in je imela izjemen obisk. Če omenim še dve, sta tu retrospektiva fotografa Mana Rayja, ki je nastala v sodelovanju s Pompidoujevim centrom, in kajpada Robert Mapplethorpe, morda eden največjih fotografov vseh časov. Z Nevo Zajc sva ga obiskala na njegovi razstavi v Benetkah, z njim smo se posedli na tla v kot razstavišča, se skoraj pol ure pogovarjali in Mapplethorpe je pristal, da bo razstava v Obalnih galerijah v Piranu.”

Foto: Andraž Gombač

Kasneje so jo prenesli še v Muzej sodobne umetnosti v Beograd in od tam v Skopje. Med tedanjim intervjujem nam je tudi zaupal, da si želi, da bi kolektiv IRWIN dobil Prešernovo nagrado, saj ga je presenečalo, da nima še niti nagrade Prešernovega sklada, ki jo je sam prejel leta 2003 za pesniško zbirko Hyperion.

Globok, odprtega duha

Tatjana Sirk, kustosinja v galeriji Meduza, je postala del kolektiva Obalnih galerij za Medvedom, a še pred tem je bil njen profesor na gimnaziji: “Bil je predvsem sijajen sogovornik, od katerega si se lahko veliko naučil. Ko je govoril o umetnosti, je dobesedno žarel. Vedno znova in znova se je navduševal nad deli, ki so bila po njegovi presoji - ta pa je bila skoraj vedno pravilna -, kakovostna, ker so mu predstavljala izziv. Spomnim se tudi časov, da smo z njim obiskovali ateljeje mladih v Ljubljani, in takrat mi je bilo dragoceno biti zraven, saj si lahko vedno odkril nekaj novega, kar bo obstalo. Kot je že nekdo zapisal, je njegova beseda v likovni umetnosti nekaj veljala. V Obalnih galerijah je postavil več kot 500 razstav in lahko rečem, da je vsako posebej pripravljal z velikim entuziazmom, kakor bi bila njegova prva. Bil je globok človek, na svoj način posebnež, z globokimi vrednotami in zelo odprtega duha, kar je za tako delo bistveno. Težji kot je bil izziv, bolj ga je privlačil.” Verjel je v umetnost in še posebej v slikarstvo, medij, ki mu je bil najbližji, tudi v obdobjih, ko so začeli prevladovati drugi mediji. “Tudi ko se je ugibalo, če je slikarstvo že za nami, je verjel, da ima še dolgo in lepo prihodnost, kar je dobro predvidel. Verjel je, če povem metaforično, da mora najboljša slika šele nastati,” je strnila dolgoletna kolegica, ki poudarja, da ji je bilo delati z njim v čast, v njegovi družbi pa je bilo vselej lepo.

Svojim ljubljenim ...

Sam je imel še mnoge načrte. In vedno je razmišljal širokopotezno. Pred leti je za naš časopis dejal, da bi rad živel vsaj tako dolgo, da bi objavil 200 knjig - izšlo jih je doslej več od 100 -, leta 2011 pa je izdal antologijo slovenske avantgardne poezije med letoma 1965 in 1983, naslovljeno Fantazma epohé, ki v dveh knjigah obsega skoraj 2500 strani.

Ko smo v začetku zapisali, da je bil zaljubljen, nismo mislili zgolj na umetnost, filozofijo ... Preštevilne zbirke je posvetil ženi Vidi Medved-Udovič, Fantazmo epohé “svojim ljubljenim otrokom”, Sari, Blažu in Primožu, v zadnjih letih vnukinjama Larisi in Sofiji ... Med enim zadnjih pogovorov je zatrdil, da bo pesnil do zadnjega dne: “Živimo v prostoru in času, ki sta nedoumljiva. Plašita nas minljivost in smrt, a smrt je samo trenutek nečesa, česar se ne bo nihče spomnil ali podoživljal čez tisoče ali milijone let. Kaj bo z našo civilizacijo, kaj bo z velikim umetniškimi deli, od Homerja, Nietzscheja, Shakespearja do mojega Artauda, kaj bo z njimi čez 100.000 let? Minljivost je del moje poezije, moje naravnanosti, mojega pesniška poslanstva, nekaj kar bo morda, upam, trajalo par sto let. Potem pa bo sonce sežgalo zemljo.” Dotlej nam ostaja, kakor se glasi njegov verz: “Ubijalska svetost biti.” •